Beseda o duhu ognja

2 05 2012

30.4.2012

Sedim v pisarni ŽND (multimedijski sklop EPK). Nikogar ni tukaj, večeri so tukaj mirni. Moj del mize, za katero nastaja video del Evropske prestolnice kulture, je nametan s stvarmi in papirji. Skozi okno še vedno veje toplota iz ulice, ki jo je ves dan pražilo sonce.

Nalivam se z vodo. Svoje telo namreč želim očistiti svinjarije, oprati vsega kar tlačim vase in se pretvarjam, da je hrana. Izvajam sadno/vodno dijeto. Ne! Nobene ezoterike ni v tem, ali fasade duhovnosti, ki bi želela skriti bedo, ki je v človeku. To je čista higiena. Tako kot je občasno potrebno v luknjičasto centrifugo zabrisat gate, tako je treba občasno oprati sebe, da se čutila zopet izostrijo, da se pojavi vonj in okus, da imajo stvari več sebe. Teh par dni ne bom pil alkohola, kar bodo počitnice tudi za jetra.

Zadnje čase nisem pretirano nervozen, kar je precej zanimiv občutek. Ko sem se preselil v MB in bil zaradi vetra različnih življenjskih okoliščin pod močnimi pritiski, sem imel grozljiv občutek, da situaciji ne bom kos. Kateri situaciji in čemu, bi težko razložil. Preveč je bilo nožev, da bi lahko ugotovil katero rezilo je najbolj ostro.

Človek se vsega navadi – tako govori star rek in v tem reku leži globoka in gola resnica. Gola je, ker ne skriva povešenih organov in udov, zavitih v korzete želja in kompleksov. Resnica je gola, navada pa oblečena, saj vidimo naučene stvari in ne takih kot so v resnici. Rutina v tem času seveda ni “kul”. Sliši se dolgočasno, premalo dogajanja je v njej. Vendarle je kontrolirano okolje, ki ga poznamo in obvladamo, edino okolje v katerem človek zares zna funkcionirati, šele v okopu navade ima prostor delati odtrgane stvari, početi norosti, ki rodijo rdeče sadeže.

Zadnje čase sicer nisem pretirano nervozen, sem pa še vedno utrujen. Pogosto se zbujam zgodaj zjutraj, zvečer sem izčrpan. Za kulisami mojega duha se dogajajo procesi, nevidni, tihi, kot mlinska kolesa meljejo duha.

Spisek stvari, ki jih moram napraviti je dolg kot čas pod desno vlado.

30.4.2012 – kresni večer

Ležali smo v travi nad Mariborom, kjer so na mehkem in po travi dišečem hribu zakurili ogenj. Franci je prinašal pečeno meso, ob koči je špica treh količkov nosila kovan lonec z zelenjavnim golažem. Dim je dražil nos in nosil spomine na Ravne, vas nad Šoštanjem, kjer smo za prvi maj kurili kresove, streljali s karbidom, odraščali in kasneje ob tem tudi pili. Takrat še nismo poznali simbolike praznika. Govoriti o delavstvu, o delu kot vrednoti in delu kot obredu, je bilo govoriti o komunistih, torej o ljudeh, ki so se jih ljudje bali.

Maribor je bil iz hriba, kjer smo kresovali, videti kot polje luči in mlada razposejane družba je klepetala o praznih sproščenih stvareh. Umetniki, lepi ljudje srednjega razreda, dovolj breskrbni, da so mogli uživati prazen tek časa.  Nobenih pijanih krikov jeze ali ali hropenja nemočnega človeka, ki si pijan hoče izboriti zadoščenje in pozornost, niti opolzkosti ni bilo, čeprav je bila erotika v zraku. Bil je čist večer, poln zvezd.

Na dekici poleg mene je gospodična uživala v pogovoru, ki ga je prekinjal smeh. Izgledala sta lep, mlad in življenja poln par.

“Ja, vendar je on veliko bolj zaljubljen od nje.”

Tako mi je rekla in takoj zatem sem to tudi opazil, v gibih in gestah. Slika idile se je podrla. Ni zares zaljubljena vanj. Odhajala sva okoli pol enih, par v katerega sem želel verjeti je ostal. Igra je tekla naprej, brez da bi potrebovala gledalce. Kam jo je razvila topla noč prvega maja, ne vem. Mogoče pa je bilo nad Mariborom vendarle slišati ogenj v glasu.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark


SVETI ALEŠ PRIMC DIMNIKAR

17 08 2011

Aleš Primc voditelj Civilne iniciative za družino in pravice otrok.

Jah, tko pa ne ne, tko pa ne!

YouTube slika preogleda

V Ajdovščini ima sedež Dimnikarstvo Primc d.o.o. O dimnikarstvu Primc sicer ne vem veliko, me pa po tihem tlači misel, da svoje storitve opravlja družini prijazno, na način, kot bi dimnikarili Jožef, Marija in Jezus pa občasno sveti duh (ta bi lahko preveril, če je dimnik res čist).

Slavni soimenjak dimnikarskega servisa Aleš Primic, po izobrazbi sicer filozof, se prav tako ukvarja s čiščenjem. Aleš čisti narod in zdravo slovensko življenje od zibelke do groba. Je zbiratelj podpisov za referendume, kadar oblast postane razsipna s pravicami tistim, ki jih tradicionalno niso imeli, branitelj meje s Hrvaško, borec proti oplojevanju samskih žensk, ki bi Slovenijo rade nasmetile s pankrti, pisatelj, politik, najbrž tudi oče prekrasnih otrok, za katere ves omikan svet trepeta, da bi ne zrasli v geje ali lezbijke.
Aleš Primc je od daleč sicer videti kot Poslednji Mohikanec, edini borec za to, da mejnega kamna vrednot ne zakopljejo v divjino, vendar pa ga trdno podpira RKC, organizacija, ki je od blizu videti, kot poslednja Mohikanska veriga z nezdravo hrano (plačaš skoraj izključno to, česar ti ne postrežejo). RKC je Primca, kar je precej redek primer, povabila, da je med romanjem na Brezjah ovčice opomnil na to, kar že nekaj mesecev trobijo skoraj vsi cerkveni dostojanstveniki; geji – tko pač ne.

Na referendumu, ki ga pripravlja Primčeva Iniciativa za pravice družine in otrok,  se bo odločalo o tem, če geji lahko posvajajo svoje otroke. Za referendum bodo brez problemov zbrali dovolj podpisov, saj ljubiteljskih Primcev, torej tistih, ki se borijo za vrednota bolj v domači gostilni, mrgoli. Namen jim lahko zjebe samo ustavno sodišče. Ustavno sodišče se je sicer nekoč že postavilo na stran tradicije in vrednot RKC, ko je razsodilo v njihov prid pri vračanju težko in skozi stoletja nakradenega premoženja. Kar pa se tiče pravic, pa zna sodišče pokazati tudi svoje ostrejše lice in dosoditi obratno.
V celotni Evropi se je razpasel nekakšen liberalizem, ki mu niso kos mogočne pesti desno usmerjenih politikov. Z vrednotami pa vemo kako je, en sam mandat s prestola padejo konzervatici, pa je narod že ves podivjan, geji bi posvajali otroke, izbrisane bi se začelo dojemati, kot da so ljudje, v zgodovini pa volilna pravica za ženske, šole in javna izobrazba za vse, pravica do socialne pomoči in podobne novotarije preteklega časa. Primc sicer razume, da sta tudi v sodobni družbi za spočetje otroka potrebni moški in ženska, ki darujeta spolne celice, ne razume pa, da od tega trenutka naprej nista vedno tisto, kar otroka vzgoji v odraslega. Če bi si Aleš kdaj pogledal kak dokumentarec kako živijo ljudje v raznih tujih kulturah, bi ga najbrž kap. Po drugi strani pa so te kulture po navadi bolj pomanjkljivo oblečene in bi tako že v štartu mislil, da gre za pornič.
Na srečo je demokracija kača jegulja, ki bo na oblast zopet popeljala Primčeve dimnikarske poglede, ki bodo pometli s takimi idejami. Civilne iniciative za pravice družine in otrok, povejo tisto, česar cerkveni dostojanstveniki javno ne smejo, saj bi ne izpadlo dostojanstveno. Inciativa na spletni strani pove, da se lahko tako razmetavanje s pravicami konča z ne zgolj posvajanjem otrok s strani gejevskih staršev, ampak tudi s posvajanjem živali! Z živalmi pa tudi vemo kako je, naj jih župnik še tako boža, trebi bolhe in odpušča grehe, ni šans, da bi država verjela, da so svojo hišo, dekico in kost zapustile prav RKC, oz. kasneje tudi svojo vilo, ferarija in pozlačeno protezo, ki jo bodo nemara podedovali od staršev.  Po nekem futurističnem zakonu, ki se ga boji Civilna zaščita za pravice družine in otrok, bodo ljudje želeli posvajati svoje ljubljenčke, kmalu po tem, če se zakonodaja razrahlja do mere gejevskih posvojitev otrok. Tu se ideja zanimivo obrne. Ročica družbenega stanja je torej zakonodaja in ne obratno, da bi zakonodaja sledila družbeni realnosti.  Če torej zakonodaja dovoli, da posvojimo tudi predmete, bi pol Slovencev svoje družine povečalo za likalnik in zobno ščetko in zanju zahtevalo tudi otroške doklade.

Aleš Primc, ki je danes aktivnejši v civilni in pridigarski sferi, je bil predsednik podmladka Slovenskih krščanskih demokratov, tednik Demokracija še navaja, da je bil predsednik glavnega odbora SLS in predsednik ljubljanskega mestnega odbora SLS. Je avtor knjig o dr. Janezu Evangelistu Kreku in Slovenski kmečki zvezi in Ivanu Omanu. Torej, globoko pogreznjen v močvaro konzervativne, s tradicijo in krščanstvom obarvane pole.

Pri delovanju g. Primca nekako bode v oči, da je po izobrazbi filozof. Prijatelj Bogdan, tudi sam filozof, sicer pravi, da so verni filozofi podobni človeku, ki se lotil cepiti drva z leseno sekiro. Če si veren, se ne moreš dokopati do resnice, ker te vedno nekaj drži nazaj. Vendar je pikrih bodic Primc vajen. Pred časom se sociologinja dr. Darja Zaviršek, predstojnica katedre za preučevanje družbene pravičnosti in vključevanja na ljubljanski Fakulteti za socialno delo, nikakor ni strinjala z njegovimi stališči. Zapisala je, da so neodvisni raziskovalci, ki so preučevali istospolne družine na Zahodu, ugotovili, da se otroci, ki pri njih odraščajo, v ničemer bistveno ne razlikujejo od svojih vrstnikov iz raznospolnih družin.

Takšne raziskave pa ne upoštevajo ključnega, edinega Primčevega merila – tradicija in krščanski prav, brez razmišljanja. Raziskovalci, ki jih navaja dr. Zavirškova, bi najbrž že pred stoletji trdili, da je sužnjelastništvo nekaj slabega in da se žensk ne sme tepst, tudi če niso pobrisale prahu s stojala za puške, ali biblije.
Primc je s takimi pavšalnimi raziskavami  lastnoročno pometel in v odzivu na Darjino pisarjenje za Dnevnik povedal, da “Razume, da nekatere ženske ne marajo moških, vendar je nesprejemljivo, da se na podlagi teh frustracij dela kvazi znanost, ki naj bi dokazala, da družina v družbi nima več temeljnega pomena.”

Stanje vrednot pa se “slabša” celo v globalnem smislu,  saj so Združeni narodi skracali nekakšno deklaracijo o človekovih pravicah, spolni usmerjenosti in spolni identiteti. Najbrž še ni prepozno, da na naslednjem zasedanju ZN Aleš stopi na kateder in celemu svetu pove: ja, tko pa ne! Isto bi morali slišati tudi v organizaciji Amnesty International, ki je na ministrstvo za šolstvo naslovilo protest, ker v šolah ni delavnice na temo pravic istospolno usmerjenih.

Pa naj zaključim ta pamflet z besedami kolega Boštjana Gorenca Pižame, ki se je obesil na besede nadškofa Stresa, ki pravi: “Sveta družina je ideal.”

Boštjan pa ga dopolni: “Se pravi mama, nezakonski sin in krušni oče?”

  • Share/Bookmark


Štajersko nebo

14 07 2011

14.4.2011 me je poklicala kolerična šefica z novico, da se bo pričel knjižni sejem, na katerem bi moral skrbeti za privoz zjutraj in odvoz knjig ob večerih, ko se bo zaprlo prizorišče.

Dan pred tem sem bil verbalno napaden, moj ego pa smrtno ranjen, od neke druge kolegice, saj se zvečer nisem vrnil v službo, da bi raztegnil reklamni pano na festivalu, ki je potekal pod krilom založbe. Včasih bi panoje postavljal tudi ob 3. zjutraj, če bi mi samo namignili, da jim celo sama misel na to prija. Z leti življenje ni več postavljanje panojev, za kar ti potem nihče zares plača.

Ko je bilo treba ugotavljat krivca za nastalo situacijo, so vse ženske iz pisarne potegnile skupaj. Danes ti naslonim ramo, jutri jo boš pa ti meni pa imamo složen kolektiv. Kaj pa nam more tale ščinkavec iz skladišča.

Bil sem živčen, ko razjarjen pes mešanec na pol metrski verigi, ki se je še dodatno zavozljala.

Kolerični šefici sem sicer skušal pojasniti, da mi moja fleksibilnost prinese več in več odgovornosti, plača in ugodnosti pa seveda ostajajo iste. Robantila je, da nisem v poziciji, da bi si lahko izmišljeval.

Pa sem bil. Živčen in nervozen kot sem, v trenutku sprejemam odločitve. Napisal sem odpoved in jo čez dobre pol ure že položil na direktorjevo mizo.  Na založbi sem bil zaposlen kako leto, mogoče dve, delal sem 4 ure na dan, večinoma v skladišču, na festivalih, sejmih in podobno. Pošiljal sem Čufurje raus in Zataknjena v pomladi, na JAK (javna agencija za knjigo – partizansko mafija) in v NUK (narodno univerzitetna knjižnjica) sem vozil komisijske izvode novih knjig, 16 kosov v NUK, na JAK občasno samo po dve. 16 Problemov, Inžinirjev duše, 16 Vrvohodcev, Balkanskih vrvi, Anglov in Pisem očetu, … Stare knjige sem vozili na sejme, kjer smo jih prodajali za nizko ceno. Pičke, Dojke, Norišnice po 3 ali 5€, Kite ki se ne napihujejo, Meridiane,…
Knjige sem z belim službenim berlingom vozil tudi v knjigarno, ki je v centru pa na veleposlaništva, na literarne večere in podobno.

Veliko sem bil v avtu. Z mislimi pa sem bil drugje. Plaval sem kot tuna preden jo oblečejo v pločevinasto srajčko.

Čeprav sem imel ideje in voljo mi niso želeli ponuditi boljšega dela. Včasih so mi ponudili kako stvar, ki je bila slišati zanimiva, vendar sem kreativnost vlagal inštitut, ki sva ga gradila s kolegico.

Na dan, ko sem vrgel odpoved na mizo sem imel dovolj nadur in dopusta, da me že naslednji dan 15.4 ni bilo več v službo, zaposlen pa sem bil še do konca maja.

Odločil sem se, da mi bo z ostrim rezom in dvignjeno glavo uspelo delati stvari, ki jih želim.

Danes, komaj malo časa za tem (skupaj s punco, ki je novinarka) za Evropsko prestolnico kulture snemava ART/kreativne prispevke po najinem izboru. Sanjska služba. Nisem pretirano manj živčen, tudi najbližja sodelavka me napizdi brez razloga, pritiska name in blati moje delo, mi podtika odgovornosti in krati zasluge, me sili delati več, kot bi moral …
Kako zdržim? Ni problema, pač partnerka, partnerke to itak počnejo v vsakem primeru.

PORTRET UMETNIKA – JAKA MIHELIČ

PORTRET UMETNIKA: ALEŠ DEBELJAK

PIKNIK STAND-UP KOMIKOV

  • Share/Bookmark


Molči in dihaj to sranje

10 06 2011

Že nekaj let je minilo, odkar sta me Glorjana Veber in Andrej Grilc privabila k sodelovanju pri projektu Pesnik v Parizu. Video, ki poleg estetske vsebine ni imel kritične note, je bil zavrten v Klubu Cankarjevega doma in vsi smo bili veseli. Po tem projektu sem se pridružil društvu za sodobno umetnost Aggressive theatre, ki sta ga Glorjana in Andrej ustanovila skupaj z igralko Lidijo Sušnik.

Ena od instalacij, ki sem jo pod okriljem društva postavil v centru Ljubljane, je bila Rastoča poezija. V bližini magistrata smo postavili kvader napolnjen z zemljo, iz katere je čez nekaj dni zrasel verz Daneta Zajca: DEŽ GROZE PADA NA MOJE OČI

Ljubljana, 2009

Postavitev je bila leta 2009. Približno v tistem času je nastala tudi ideja o novi ekoinstalciji poimenovani Zrak, ki je bila izvedena pred dnevi, v noči iz 6. na 7. junij 2011. Pred realizacijo se je zgodilo marsikaj, Aggressive theatre, ki je bil nekaj časa precej vidna skupina mladih umetniških pobud,  je razpadel. Glorjana Veber je ustanovila Inštitut za raziskovanje inovativnih umetnosti IRIU, kjer sem eno leto zelo aktivno sodeloval. Projekti na inštitutu so bili bolj brezzobi, predvsem pa smo se ukvarjali s pisanjem razpisov, ki pa jih potem dribci na JAKu, MK, MOLU,… nite ne preberejo (dokazljivo dejstvo).

Zgodaj pomladi letos sem se s kolesom peljal skozi center Ljubljane in srečal gospodično K., ki zadnjih nekaj let deluje pri društvu X, ki se ukvarja predvsem z ekološkimi projekti (društvo je želelo ostati neimenovano). Beseda je nanesla na stanje v Šoštanju. Omenil sem ji svojo idejo izpred let, instalacijo s plinskimi maskami (kasneje so bile to lahke maske za zaščito dihal). Občutek je, da v mestu, ki se mu obeta nov blok elektrarne ni slišati neke kritične misli, pogleda z distance, opozicije, zavedanja o problemu, iskanja alternativ …

Na društvu X so bili pripravljeni pomagati pri realizaciji projekta, projekt pa sem postavil pod streho društva Smehomat, ki smo ga lani ustanovili za potrebe delovanja stand-up komikov, ki smo društvo ustanovili. Kasneje se je društvo preimenovalo in razširilo delovanje iz stand-upa še na film in sodobno umetnost. Na občino Šoštanj sem poslal vlogo za pridobitev dovoljenja za postavitev instalacije. Pristojni referent Andrej Volk je zadevo v odločanje podal županu, ta pa uradu županovega kolegija, ki je zadevo zavrnil. V obrazložitvi so navedli, da prireditev ne spada v kontekst prireditev ob 100 letnice občine Šoštanj in da bi lahko imela prireditev nasprotni učinek od prizadevanja celotne šaleške doline po gradnji bloka 6 TEŠ. Že ko sem dobil v roke dokument, mi je bilo jasno, da je obrazložitev lapsus, ki si ga ne bi smeli privoščiti (domnevam, da bi “politično nekorektno” umetniško delo zavrnili tudi v kaki drugi občini, le da bi tam to nemara storili bolj elegantno).

Taki obrazložitvi sem seveda ostro nasprotoval v pritožbi na sklep. Ko so prijeli pritožbo me je iz občine poklical podžupan občine Šoštanj Vojko Krneža, ki je predlagal, da se dobiva na sestanku.

Preden sem se odpeljal na sestanek v Šoštanj, me je po mejlu kontaktiral literat Peter Rezman, ki živi in ustvarja v eni iz okoliških vasi. Izrazil je moralno podporo projektu in poslal celo pismo z željo po priključitvi. Kasneje je aktivno sodeloval pri projektu, na različne načine pa so se mu priključili še drugi.

Oborožen s tem dokumentom in lapsusom občinskega pisarja sem se odpravil na sestanek v Šoštanj. S podžupanom sva sedla in se dolgo pogovarjala o razmerah v Šoštanju. Povedal je, da bodo prireditve v sklopu 100. letnice namenjene dviganju duha v dolini, da kritična tematika v tem sklopu ni na mestu. Da mi dovoljenje izdajo, če zanj zaprosim jeseni. Ugotovil sem, da se občina zaveda problema kvalitete zraka, vendar nima nikakršne alternative in v tem trenutku ne razmišlja o scenariju, da se blok 6 ne zgradi. V naslednjih 20. letih, dokler se lignit še da kopati, pa bodo poiskali rešitve za delavce, zaposlene v tej panogi.

V resnici si nisem želel, da bi ljudem, ki so ujeti v lonec s črno pokrovko, izpostavljal dejstvo, da je kvaliteta njihovih življenj slaba in bo taka tudi ostala. Veliko sem razmišljal o tem, pogovarjal sem se z ljudmi in se odločil, da je na problem vendarle treba opozoriti. Želel sem, da se zbudi zavest, da nekaj pri vsem skupaj vendarle ni ok. Da dejstvo, da vdihavajo zrak sladkega okusa smodnika, ni nekaj na kar se bi moral človek privaditi.

Krneži sem napisal mail, da želimo projekt izvesti in ga prosil, da nam izda dovoljenje. Bil pa sem tudi odločen, da v primeru negativnega odgovora vseeno postavimo projekt. Podžupan mi ni odgovoril na mail.

Priprave so tekle že med tem, ko sem čakal na odgovor, ko sem videl ga ne bo, smo določili datum. Upravo za zaščito in reševanje (bivšo civilno zaščito) sem prosil za izposojo plinskih mask. Prošnjo so zavrnili, češ da društvo ni registirano za izvajanje dejavnosti povezane z reševanjem in zaščito. Tudi zaradi pogovora s Krnežo sem se odločil, da uporabim maske za zaščito dihal, ki so lažje in delujejo bolj subtilno. Ker sem pred dvema mesecema pokazal nogo svojemu bivšemu delodajalcu, so bili stroški povezani z instalacijo (v večini na mojih ramenih) še kar sitna zadeva. To sem izpostavil zato, ker mi je podžupan namignil, da mogoče za mano stoji kaka njim sovražna sila. Na to, da bodo zadevo zlorabili različni lokalni politični patroni, me je po postavitvi opozarjal tudi Kajetan Čop, ki ga bomo še omenili. Umetniška trma (sem eko manijak – še bolj pa čutim potrebo po izražanju) in občutek povezanosti s krajem, kjer sem odraščal, me je torej vodila, da ne odneham in stvar izpeljem kot  se šika.

Poleg članov Smehomata, Perice in Rebeke, pa Rebekine prijateljice Tjaše, so v ponedeljek okoli polnoči v star rdeči kombi stlačili še 3 člani društva X in Dijana Mačkovič. Živčnosti ni bilo nobene, bil pa sem nenaspan in tečen. Povratni sms novinarke Dnevnika, ki nas je čakala na trgu pred občino, je sporočal, da je v Šoštanju mirno. In bilo je mirno. Med postavitvijo, ki je trajala kako uro in pol, nismo videli domačina. Potegnili smo trakove, ki so se sprva povešali, potem ko smo jih zategnili še iz zunanje strani pa so ostali dovolj napeti, smo navesili maske. Visele so nad trgom, dobra dva metra nad nami. Ko sem se s kombijem prebijal iz trga sem se bal, da bom kakšno od njih zapel pa je nisem. Ostale so tam in čakale, da se kdo stegne in jih uporabi. Višina mask je bila potem uradni razlog, da je inšpektorica izdala odlog za odstranitev. Kajetan Čop, predsednik Zavoda za kulturo Šoštanj (v tem primeru tudi varuh pravovernosti v šoštanjski kulturi), je bil prvi, ki me je zjutraj poklical. Povedal je, da na občini kipi. Stvar se mu je zdela še kar zabavna. Nihče si ni znal predstavljati takšnega zategovanja upornih ekoloških vratov. Ker je vest objavila STA, so jo pograbili še na RTV, ki so o tem naredili prispevek. Novinarka je bila precej kritična do občinskih potez povezanih s projektom, prav tako novinarka Dnevnika. Dvomim, da bo do občine bolj prijazen članek, ki ga pišejo na Mladini.

Popoldan me je poklical podžupan Krneža, kot že prej, je tudi sedaj ponovil, da nam je “provokacija” (kakor je on razumel instalacijo) uspela. Da smo pognali kri po žilah nekaterim na občini, da smo privabili novinarje. Baje nas ne nameravajo oglobiti, vendar je bilo jasno, da nas imajo za lokalne pizde. Po objavi na RTV in Dnevniku me je še poklical Kajetan Čop, da bi mi povedal, kakšno škodo smo s tem napravili ugledu občine, ki jo zdaj vsi prikazujejo kot stvor, ki ne izdaja dovoljenj umetnikom in jih briga za ekologijo. Tako besede podžupana Krneže kot direktorja zavoda za kulturo Čopa (od njega bi namreč pričakoval podporo umetniškemu izrazu, pa je bila slabo prikrita kritika) so me užalostile. Jasno je, da je za njih vse, kar ni puščica z njihovim vetrom, provokacija, ki škodi mestu.

YouTube slika preogleda

1. Instalacija je bila zamišljena in izvedena dobro (glede na razmere v katerih smo postavljali). Saj je bila vizualno dovršena in je imela jasno vsebino. Na podlagi naroka inšpektorice je bila podrta prvi dan postavitve. Uradna razlaga je bila, da ovira promet.

2. Pri pridobivanju dovoljenj je občina delovala nerodno. Izpostavil pa se je problem občinskega manipuliranja (to ne velja samo za Občino Šoštanj) z izdajanjem dovoljenj za umetniška dela, ki vsebinsko niso v skladu z občinskimi politikami. Kdaj, na kakšen način, kaj sme nekdo reči.

3. Kvaliteta zraka v Šoštanju je slaba in bo glede na način razmišljanja v dolini taka ostala še dolgo. Da bi govorili o kakih alternativah, ki v severni Evropi postajajo energetska realnost, lahko pri nas le sanjamo, sanjamo, sanjamo.


  • Share/Bookmark


Obvestilo

5 04 2011

Spoštvani obiskovlaci!

Zaradi inventrure ZAPRTO.

Uprava

  • Share/Bookmark