Murch

Takrat ko kaže, da nimamo časa za nič,  se ga vedno še nekaj najde.  Zadnje dni, na primer, nimam časa za nič in evo mene, ki tako poredko blogam, sem se spravil pisat blog.

Zaseden pa sem med drugim zato, ker sem sprejel vabilo iz strani PRO PLUS, da pri oddaji Slovenija ima Talent prevzamem, animatorstvo in povezovanje dogodka na snemanju. To ne pomeni, da se me bo dalo videti po TV,  ampak da bom gledalce v Ljubljanski Drami vodil skozi snemalni proces.

Zelo težka in odgovorna naloga, zahteva veliko energije in idej pa še ščepec samozavesti za povrhu.

No o tem se bom razpisal kdaj drugič, danes bi, dragi moji, s svojim pisanjem rad opozoril na Velik večer smeha, stand-up večer, ki se bo zgodil v Kulturnem domu Slovenski Javornik na Jesenicah.

Ker je na Jesenicah stand-up večer bol redkost, kot sladica rednega menija, vse lepo povabim, da si nas pridete ogledati.

Nastopili bomo Perica, Klemen Bučan, večer bo povezoval Rox de Gabba. Sam se bom na Jesenice pripeljal direkt iz snemanja v Drami, tako da bom imel najverjetneje čast nastopiti zadnji

http://www.napovednik.com/index.php?id=128796&sb=131043

Vest me peče, ker sem tako zanemaril blog. Nič in nihče me sicer ne sili, da bi ga moral pisat – nekaj je v meni. Najbrž so nas vzgajali v maniri, da je potrebno stvar, ki si jo začel dokončat, da ne izpadeš cincast. Da ne morejo sosedi vihat nosov, češ ta poba vsako stvar naredi na pol, Tinko polovinko, cagavec, ki se ga nobena stvar ne drži dolgo.

Nikoli nisem bil nek strasten blogar, da bi ves čas spremljal, kaj pišejo pomembni blogerji, koga objavljajo na prvi strani Siola. Pač nakracal sem svojo klobaso in basta. Najbrž sem več objav napisal zaradi občutka dolžnosti, kot pa iz neke literarne, pridigarske ali občerazgaljevalne potrebe.

In potem sem nekoč pač nehal to početi. In peče me vest, mi je pa po svoje tudi vseeno. Ko eno stvar zanemariš, je občutek, da si cincež vedno manj prisoten. Malo sem se že tudi navadil živeti z njim, tako kot se krava na paši neha otepati muh (recimo, da se jih res).

Pogosto se mi utrne dobra ideja, ki jo želim napisat v objavi. In potem nimam časa, ali pa se mi ideja utrne kje zunaj in je ne morem zapisat in podobno. Če zamudiš moment je vsega konec. Tudi na silo se da, le da je muka na začetku res velika in potem gre vedno bolj na mehko in manj zarjavelo, po nekaj časa se ti porodijo celo kake zabavne misli, pač odvisno od tega kolikor si se pripravljen silit.

Zanima me, kaj ostale ljudi žene, da pišejo. Eni dežujejo objave, vsak dan imajo za povedat toliko novega. Jaz pa ne najdem nobenega posebnega znanja, ki bi ga moral delit. Nekateri pridigajo kar tako, malo okoli, na splošno.
Tudi če želiš mlatit prazno slamo (najbrž nihče ne želi tega počet in niti ne verjame, da to počne), moraš imeti nekje nek senzor za balast. Da ga sploh opaziš mislim, da vidiš da obstajajo vsakodnevne stvari, kako je bilo v službi in na nastopu in doma in koliko čevljev imaš in podobno. Enim se vsak dan zgodi toliko novega, toliko enih življenjsko pomembnih stvari. Vsak dan sklenejo neke nove-stare sklepe, ki bodo drastično spremenilo njihova in življenja vseh, ki jih je bog postavil v njihovo bližino. In o vsem tem je seveda potrebno obvestiti okolico, da bi slučajno kdo ne spregledal novega stanja. Še en rumen obroč nad glavo, madona!

Poizkušam se spomniti kake res nove, sveže in pomembne novice, ki bi jo moram delati s svetom Urbi et orbi.

S pomočjo Roka sem si naredil masivno macesnovo posteljo. Tudi tega recimo ne morem na ves glas zaurjuti, ker še vedno ni sestavljena in ker imam roke še vedno suhe od lepila in prahu. Naj se stvar izpelje do konca, potem bom mogoče lahko pisal o tem, če se mi bo dalo in če bom imel moment.

V glavi se mi sestavlja drama,  zadnje čase intenzivno, ampak že dolgo časa in to je dogodek in to ni dogodek, ker ni nov. Zdaj se mi zdi, da bi napisana bol izgledala kot scenarij. In obje je za en drek, ko stvar napišeš in ne veš kam bi s tem.

In naredil sem nekaj novega materiala, za stand-up, in ta mi je všeč. Sploh nočem pomislit na to, da je pomešan s napol uspelimi starejšimi poizkusi.

Lahko bi napisal zelo resno izjavo o barvi vietnamskih prašičkov, ki sem jih našel na netu. Ti spodaj so recimo črnkasti, čeprav se mi vedno bol zdi, da so sivi.

Petek 6. November. (ura je tri in danes je sobota 7. zjutraj in zato bo zapis poln napak) Zapisa ne bom popravljal. Fasal sem jih jebemo in o tem bom pisal.

Današnji dan je se je začel z jutranjo gužvo in službo – danes samo 4 ure. Zvečer bi moral na rojstni dan gospodične K. O., zmenjen pa sem bil še z gospodično B.B., da gremo potem, ko se vrnem iz Grosupljega najbrž žurat.

Torej lepo po vrsti. Najprej sem odšel v Grosuplje, kjer sem delal kot tehnik na stand-up predstavi Banzaaaj. Predstava se je odlično iztekla, tako po udeležbi, kot sicer. Na koncu smo v zaodrju posneli še skeč Murč, kot Zach Galifianakis, kjer sem ob “igranju” klavirja povedal eno od svojih šal…

Ko smo se vrnili v Ljubljano smo odšli v pisarno, kjer naj bi delali video skeče, v resnici smo igrali igrce Pisarna pa je tudi odlična izletna točka za odhod na Meketovo. Tam naj bi se dobil z gospodično B.B., ki se je po tem, ko naj bi že bila tam nehala oglašati na telefon. Če česa ne mara preveč (beri fakig sovražim) je to, da se ljudje ne držijo dogovora. Seveda sem mislil, da je bila B.B. na Metelkovi in da s sabo ni vzela telefona in sem šel tja. Med tem, ko sem jo iskal, sem našel člane moje umetniške družine Agressive theatre ( v nadaljevanju AT). Skupanj smo zabijali večer.

V Jala Jali sem naročil neko posebno mešanico pijače, ki naj bi nadomestila gin-tonic, ki ga niso imeli. Rjavo brozgo v dvodecilitrskih kozarcih sem naložil na homemade pladenj iz kartona, od platoja laškega in ga nad glavo nesel do petičnih prijateljev. Ko sem korakal mimo gospoda Miha (Bradatega možaka, ki je bil eden od ustanoviteljev Metelkove) me je njegov sogovorec, prav tako bradati nekdo, ugriznil v pest. Ja, točno to. Kaj se mora človeku zavrteti v glavi, da mimoidočega neznanca ugrizne v pest – ne vem, se je pa vsebina 4 od 5 lončkov polila večinoma po meni in nekaj tudi po njem. Zarenčal sem češ kaj se gre, kar ga je tako vznejevoljilo, da mi je še vsebino svojega piva pljusknil v obraz. To me je resnično pogrelo in s zadnjo pijačo, ki je ostala na pladnju sem, da bi mu vrnil napad, in jo po tem pljusknil njemu v bradato faco. Možak je to seveda vzel dokaj zares, saj je začel odrjati po moji glavi. Kasnje sem našel par manjših bušk in prask, bil pa sem tako presenečen, da se niti nisem pretirano branil. Miha je začel kričati, kej je nekaj politega padlo tudi nanj in nastala je cela drama.

Odšel sem iz Jale. Po glavi se mi je vrtela neumna situacija in čutil sem klic jeze, naj grem nazaj in jih možaku naložim po gobcu pa me je od tega branil fleš, da bi mu moja jeza gotovo polomila zobe. Prav za  prav sem si z lahkoto prestavljal kako moja pest pristane nekje globoko v njegovi glavi, v resnici pa se mi je zasmilim vedno, ko sem pomislil na to, kako ga mlatim.  Mislim, da bi se  realna epizoda mojega povratka  v resnici precej klavrno končala za bradača.

In zdaj sem doma s z lepljivimi vekami, povesem trdimi lasmi in politim plaščem. Z zavestjo, da bi se mi to mogoče ne zgodilo, če bi bil splet okoliščin drugačen… Vendarle, november se je šele začel in odločen, da  večerov ne bom več preživljal doma, (med stenami in sabo) se najbrž najde še marsikaj. To je lajf ve col it.

Delal sem že prej, le da sem zdaj zaposlen. Službo imam, to je novo. Služba pa pomeni stalni dohodek in garancijo, da boš tudi naslednji mesec lahko plačal najemnino za stanovanje.

S ponosom lahko rečem, da me, od nekje sredine srednje šole, starši skorajda niso več finančno podpirali, ker sem vedno kaj delal. Tudi časi niso bili taki, da bi moja dva lahko izkazovala ljubezen skozi denarnico. Zato sem delal že veliko različnih stvari. Zame je bilo dela preko študentskega servisa konec že pred časom, čeprav sem bil z eno nogo še malce tam. Za veliko “študentov” pa je s službo konec obdobja stikanja za delom preko študentskega servisa, kjer te vedno čaka kaj novega, z zaposlitvijo se spremeni način življenja, ki te oblikuje skozi neko obdobje.

Skušam se spomniti vseh del, ki sem jih zadnja leta opravljal za preživetje.

Bil sem redar na Škofjeloškem pasijonu, postavljal sem pločevinaste konstrukcije in strehe, prodajal pijačo, delal v lesarski delavnici – pri ene štirih ali petih različnih mizarjih, vrtnaril pri dveh različnih vrtnarjih – vsega skupaj več kot pet let, v gradbeni firmi postavljal pregradne stene iz gips plošč, urejal spletne strani, prodajal knjige, delal kot animator na piknikih in timbildingih, delal kot turistični vodnik, ustvarjal video izdelke, skeče, montiral, snemal, delal umetniške projekte, izvajal stand-up komedijo, organiziral festival in stand-up dogodke, delal inventuro skladišča, pakiral časopise, delil letake po domovih, delil letake oblečen v božička, pisal članek in delal intervju, selil pohištvo za selitveni servis in končne stranke, kidal sneg, prodajal parfume na božičnem štantu, sestavljal sendviče v trgovini in podobno.

Gotovo sem pozabil še cel kup del, ki sem jih upravljal. Med drugim sem na Čopovi ulici izvedel klovnsko točko in zaslužil nekaj sto tolarjev, mogoče celo jurja. In bil sem oblečen v številko in se sramotil po mrzlih zimskih ulicah naših mest.

Človek bi rekel bogate delovne izkušnje, čeprav ima najbrž podobno kartoteko vsak, ki se preživlja sam in opravlja dela pred študentskega servisa. Sploh sem opazil, da sem zadnja leta delal vedno manj teh surovih moških del in vedno več raznih glumasenj, igranja in podobno.

Če bi izpostavil katera dela so me najbolj zaznamovala. Sigurno ta, ki sem jih delal največ časa. Vrtnarim sem kar nekaj let. To je znalo biti na momente res hrapavo, trdo moško delo. Kombinezon in lopata pa kramp in motorna žaga. Včasih smo bili cel dan na soncu, delal pa tudi po 14 ur. Spomnim se, kako se je nad tem še bolj od mene pritoževala moja takratna punca, ker bi ona ob večerih pač kaj počela: odšla v kino, na kak dogodek in podobno, jaz pa sem bil preprosto mrtev.

Zadnje čase sem se skorajda izključno preživljal od stand-upa in stvari, ki so mu sorodne. Vendarle pa sem že nekaj časa iskal službo, ki bi mi v življenje prinesla sigurnost. Predvsem sem želel delati polovično, da mi ostaja čas še za stand-up. (Aggressive theatre tu ne omenjam, ker delo tam ni bilo nikoli mišljeno, kot delo za denar.) Službo je že tako težko najti, dobiti delo za polovični delovni čas pa je res projekt. Ampak mi je uspelo. Ker sem imel na Študentski založbi urejal razne tehnikalije, so na koncu sprejeli idejo, da bi se zaposlil za polovični čas. Moje delo bo prvenstveno delo v skladišču in na terenu, prevoz knjig in pošiljanje knjig naročnikom prek spleta, knjižnicam in podobno.

Všeč mi je, nimam občutka, da hodim v službo ker moram, hitro mine, sploh ker traja samo štiri ure. Štiriurni delavnik je res zabavna stvar. Do dvanajstih lahko končam in ker imam do delovnega mesta petnajst minut s kolesom, sem nekaj čez dvanajst že doma. Vsi bi morali delati samo štiri ure. Tudi mnogi izračuni so pokazali, da je šest ali pet urni delavnik povsem možna stvar. Pet ur zmore delati tudi nekdo, ki sicer ne najde interesa delat, če delaš manj ti ostane več časa za stvari, ki jih imaš rad. Če bi vsi delali manj bi ostalo več dela za tisti, ki si ga želijo pa ga v tem sistemu ne morejo najti.

Sklep bi bil, da vodi skrajšanje delovnega časa v rešitev številnih tegob. Problem najbrž nastane pri tem, da ima država interes, da so ljudje večino časa zaprti za proizvode trakove, da zaslužijo veliko in veliko potrošijo, da se veliko denarja preteče v davek. Država noče, da ljudje zabijajo čas za razna neprofitnima sranja, ki prinašajo srečo, ljudje morajo služit, da se zadeva vrti.

Torej odslej naprej zaposlen. Domine so se podrle, zdaj iščem še primerno stanovanje, ki bo kvalitetni premik še na enem področju. Potem mogoče nekoč družina, kdo ve…

Moje delo v zadnjem času se je obrestovalo

Vem, da se to sliši kot, da bi bral horoskop, čeprav je kalkulacija vedno takšna, da se trud nekje pač mora poznati.

Pred časom sem se spustil v samostojno organizacijo dogodkov. Po dveh in pol letih intenzivnega ukvarjanja s komedijo, sem zbral potrebno samozavest in se odločil začeti po svoje. Sliši se zelo ambiciozno. Gre za organizacijo prireditev. Za enkrat jih je šlo skozi moje roke premalo celo zato, da bi lahko verjel, da sem v tem dober, ali da bi začel obupovati.
Čeprav sem v teh skoraj 30 letih nabral kopico organizacijskih izkušenj, je to seveda povsem novo polje delovanja – zdaj gre zares, v tej bitki so lahko nizki padci. Nimam nekih velikih meneđerskih ambicij, za posel sem poprijel bolj iz nuje. Želel sem da se stvari premikajo hitreje, da se vrtijo z večjo hitrostjo, bolj odločno in da valjajo pred sabo vse dvome o tem ali se da.

Pred nami sta tako dva dogodka, ki sta plod te ambiciozne želje po premikih. Najprej je četrtek 15. oktobra, ob 20. uri Velik stand-up večer v Rudniški dvorani v Idriji. Do večera je pripeljalo sodelovanje s KUDom AVGUST iz Idrije. Na pomoč je priskočilo še Radio Odmev iz Cerkna. V Idriji, ki je stand-uprsko še zelo zelena, se bomo predstavili Perica J., Klemen Bučan in jaz.

Drugi je Velik večer komedije se bo zgodil dan za Idrijo, v petek 16. oktobra, prav tako ob 20. uri, v Kulturnem domu Šoštanj. Tukaj naj še posebej izpostavim Zavod za kulturo Šoštanj pa Mladinski kulturni center pa Moj radio iz Velenja.
Brez interesa lokalnega okolja je prireditve takega kova težko izvesti. To je prva lekcija, ki sem jo usvojil, poleg tega sem se naučil kako izdelati reklamno gradivo, kaj pomeni tiskar, kaj format B2, kaj pomeni, če imaš punco, ki je oblikovalka. Aja pa še nekaj sem se naučil in tega ne smem pozabiti za vse večne čase, kontaktno lepilo Pelikan ni vodoodporno in se ga za lepljenje plakatov uporabi samo, če imaš čas popravljati. V Šoštanju bomo sicer nastopili Perica J., Tin V., in jaz.

Z veliko radovednostjo pričakujem kaka bo finančna luknja, če ljudje ne bodo prišli na stand-up in se po drugi strani veselim uspeha, če bo dvorana polna.

Mogoče pa sem preveč odvisen od novih živčnih dogodivščin, ki so bile nekoč potovanja, zdaj pa so potovanja v igriv svet nepredvidljive organizacije dogodkov Volim puno.