Ta objava ne vsebuje sjev in cjev in zejev. Slovnicne napake se bodo odpravljale se dolgo po objavi ane.
Ko sva se Petrom pogovarjala, kako se je porodila ideja za ta voznjo do Stokholma, se tega nihce ni mogel tocno spomnit. Od nekdaj je bilo jasno da bova midva njegovo staro Toyoto, aka Shlakiyo, s katero je prepotoval Bliznji vzhod, odpeljala na sever, kjer bo naslednje dve leti gastarbajtal.
V sredo 3. 6. okoli 12. ure smo se pred Saxpubom v Trnovem zbrali, da bi dostojno proslavili najin odhod. Nekateri so trapljali ljubega prijatelja, ki se za dve leti poslavlja, drugi so se veselili, enotedenskih pocitnic od mojega cinizma.
Ker je Peter pogledal v kozarec, kot pravimo (ne vem zakaj) sem bil prvi na vrsti za voznjo. V Podljubelju sva se ustavila in pojedla. V klenem gorenjskem ozracju sem sem pocutil bolj tujca, kot kdaj koli pozneje na svojem kratkem potovanju.
Izracuni so kazali, da naj bi bila v Minhnu v nekaj urah, v resnici pa je Garmin vedno znova dodajal minute in bla je ze precej trdna tema, ne tako da bi jo lahko rezal, dovoj pa da se ni videlo - ne vem ane in prispela sva v majhno bavarsko vasico poleg Minhna, kjer ima kjer sva spala.
Pili smo bavarsko pivo in se pogovarjali in jaz sem med pogovorom od zaspanosti lezel pod mizo… Zelo prijetni ljudje. Za tiste, ki bi se radi preselili na bavarsko naj povem, da najemnina enega nadstropja hise in vrta stane 700€, ne vem pa ce je to drago ali ne.
Naslednji dan sva se zbudila z mackom in diseca po zeliscih prejsnjega vecera. Peter je bil na vrsti da vozi Shlakiyo. Do Brlina juhej juhej, dokler je se vetra kej. Zelo slaba zamisel se mi je zdela njegova ideja, da bi na sprednji odbijac prisraufal rogove losa, kar bi naj naredilo njegovo ljubeco Shlakiyo se bolj seksi, avto pa se manj aerodinamicen.
In po zelo zabavni voznji polni zanimivih heanglish debat in islamskih diskurzih, sva prispela v mesto poimenovano kar Berlin. Tam sva poiskala kamp, kje naj bi prespala. Za vse ki ne poznate dobro Shlakiye, naj povem, da je slednja potovalni kombi in se v njej spi. Zato ni bilo vecje potrebe po tem, da bi spala v kampu, kar pa sem sam spoznal kot nujnost je bilo okopati se in bit cist kot suza. Namesto svercati se v kamp tuse, sem se odlocil obiskati bazen, ki je bil poleg. Bil je nekaksna upokojenska oaza, nikjer nisem mogel najti zajfe in bil je tako zelo socialisticno grd, da je bila grozno. Na koncu sem lastninil tekoce milo, ki ga je morebiti nekdo pozabil ali pa si ga samo priravil za tusiranje in se uprav potovalne svinjarije - precej dober obcutek. Ob 21 uri sva bila zmenjena s Svedinjo Karin, veceru pa so se pridruzili se drugi Svedi, ki studirajo v Berlinu.
Karin naju je vodila po prijetnih zur placih, kjer so prodajali ne samo pivo, ampak tudi redbulvodko, ki nama je omamila um in v nekem momentu sem preposto zacutil potrebo nekam oditi. Peter pravi, da sem odsel mimo njega gledivsi ga in ga najbr nisem prepoznal.
Ko sem se zavedal, da nekje sem, sem bil na glavni zelezniski postaji, kako sem prisel tja ne vem, najbrz me je vodil prainstinkt, ki vodi goloba, da najde pot domov ali pa me je preprosto odpeljal taksi. Telefon je bil zakjenjen in zahteval puk kodo. Torej sam, s 500€, ki sem jih prejsnji vecer po pomoti dvignil iz bankomata. Kaj, kako, kam?
Bil je vecer, ura 8h. Prva stvar, ki mi je padla na pamet je bila Kobenhagen in Kristjanija, kraj kamor bi ta dan morala prispeti. Kupil sem karto za vlak za 130€ in ga zamudil, jo prestavil na naslednjega, na koncu jo pa skesnal in se odocil stopat. Vzeli so mi nekaj denarja, sicer pa sem zelal poskust sreco, doker se ne stemni. Taksist me je odpeljal do stopplaca in me prepical naj pogledam avtouse, ker je bila poleg avtobusna postaja. Kupil sem torej karto za avtobus in ta naj bi prispel v Kobenhavn ob 5h.
“Torej ob 5 zjutraj,” sem vprasal.
“Ne popoldan,” je bil odgovor.
“Kako? Saj voznja ne more trajati 20 ur.”
“Seveda ne, 6 ur traja”
Avreka, bilo je jutro in ne vecer. Dejstvo, da sem jutro zamnjal za vecer, je spremenilo potek potovanja. Ampak zivemu cloveku se vse zgodi.
Imel sem karto in avtobus je odhajal in bilo je jutro tretjega dne.
Se nadaljuje…
