Murch

Ašura je tradicionalna Turška sladica, ki so jo danes na Prešernovem trgu v Ljubljani delili Turki, v okviru Društva za medkulturni dialog. Ašura pa je tudi taista sladica, ki jo je Noe, potem, ko je po vesoljnem potopu pristal na gori Agri v Turčiji, naredil iz naslednjih jedi: ješprenj, riž, čičirika, fižol, orehi, rozine, lešniki, sladkor, suhe fige in marelice, po žeji je možak dodal še vrtnični sok. (tako piše na letaku, ki sem ga dobil zraven posodice s sladico, recept pa najdete tudi na internetu, kjer si lahko preberete tudi, kako se določi datum kdaj se ta jed je)

Letak o ašuri pa nam pojasni še zakaj proslavljamo s sladico ašura na poseben dan in kateri dogodki so razlog zato: (Pazi zdaj!)

• Ustvarjena je bila zemlja in nebesa.
• Adamove prošnje za oprostitev so bile uslišane.
• Noe se je rešil pred uničujočim potopom.
• Rojstvo Abrahama in njegova rešitev iz ognja pred kraljem Nemrutom.
• Ponovno srečanje Jakoba in sina Jožefa.
• Jožef se je rešil smrti iz vodnjaka.
• Mojzes je prekoračil Rdeče morje in Bog je uničil faraonovo kraljestvo.
• Rojstvo Jezus in njegovo ponovno vstajenje.

Razlogov je ravno prav, ne preveč ne premalo, da sem tudi sam pojedel porcijo te zelo dobre sladice.

Na spletu se najde kar precej člankov o Noetovem pudingu in na primer tukajle boste našli še dva dodatna dogodka, ki sta se zgodila na dan, ko se sladkamo z ašuro:

• Bog spregovori Mojzesu in mu poda zapovedi.
• Jezusov vnebohod.

Tisti najbolj leni pa lahko ašuro kupite tudi v že pripravljeno, v vrečki.

Kursadžije so srbska humoristična serija, o kateri ne vem kaj dost. Na netu se nam ponudi le ena razlaga na Википедију, ki pravi, da jo to humoristična serija predvajana na RTV Pink. Razred učencev iz bivših jugoslovanskih republik, ki ima veliko povedati o trenutnih političnih razmerah, predvsem teh v Srbiji, se izobražuje v policijski šoli za Balkanske policijske enote. Persone teh ”fantičev” so postavljene na temeljih starih Jugoslovanskih predsodkov; Bošnjak je kao butast, Hrvat kao piflarski lizun, a Slovenec - on je gayčina… Samo Srb je navihan, a načelen…

Nacional ali regijsko zgrajene persone ali šale so ljudem vedno smešne. Kot pravijo teoretiki, se ob šaljenju na račun drugačnih počutimo superiorne. Ta ‘prijem’ najdemo tudi v slovenskih humorističnih serijah in najbrž sploh povsod po svetu. Spomnimo se samo teh v Tv dober dan pa v Teter paradižnik in Naša mala klinika, kjer boste našli zapite Štajerce in Dolence, fine Ljubljančane, Fato ali Vesota iz dol…

Čeprav boste v Kursadžijah veliko for prepoznali kot stare vice iz gostiln, so jih zelo resno obdelali in dejansko je material zelo zabaven, tako da celo umetni smeh ne moti. Za razliko od nekaterih drugih humorističnih serij se boste na koncu šale celo sami nasmejali.

Še več serij Kursadžije pa najdete na youtube.

Zadnje dni je bilo toliko kulturnih dogodkov, da sem se komaj utegnil streznit pa sem se že zagnal naprej.
Video-literarni večer v Cankarjevem domu je bil uspešen. Prenovljena dvorana Literarnega kluba Lili Novy je bila polna takozvanih ljubiteljev Kulture. Večer je tekel tako domačno, ker je bilo vse teko sproščeno. Mislim predvsem to, da sem imel občutek, da so vsi del te neke skupnosti (ne vem točno kaj mislim s tem - ampak bom pustil, čeprav ne vem zakaj bom pustil) in da vsi želijo, da je večer lep.

Komaj sem po koncu popil nekaj kozarčkov črnega, že so me nožice ponesle do Gromke na Metelkovi, kjer sem prvič videl nastop celotne stendap skupine Voknvofnej. Bil sem utrujen, zadnje dni sem bil povsem povožen, zato sem se začel zares zabavati šele nekje v sredini nastopa. Skupina ves čas napreduje, tako po kvaliteti materiala, kot po kvaliteti nastopa.

Včeraj, v petek, sem se s Sašom Staretom, (Voknvofnej) Perico in Mladenom (Komikaze) odpeljal do Šoštanja, kjer je v Mestni galeriji potekal 3. stendap večer. Galerijo je lepo zapolnilo kakih 30-40 ljudi. Ti ljudje so se želeli zabavat in so se. Najprej jih je zgrabil Mladen, jih še tople Predal Sašotu, ta pa Perici, ki jih je povsem izmučil. Ljudje so dejansko padli v smejalni krč, upam da si boste kak komentar lahko prebrali tudi na blogih Sašota in Perice, Mladen ga za enkrat še nima, ane…

Petkova noč se je potem nadaljevala na Metelkovi, saj je Miha napredoval na šihtu in to se proslavi, ker je dogodek. Kar je pri tem najbolj zabavnega je to, da sva imela vročo debato, ki bi ji lahko dal delovni naslov kako zaminirati kapitalista. Zabavno je to seveda zato, ker je Miha napredoval in ker je človek, ki vztrajno leze po stranici piramide gor, gor in še više nekam gor in gor in gor in mislim, da ne bo trajalo dolgo, da bo Miha eden od teh, ki jih bo enkrat treba zaminirat.

Evo; trač se dela tako, da neko stvar, ki jo komaj omeniš v članku vstaviš v naslov. Tako delajo vsi rumeni časopisi. Pazi to:
Ne verjamem, da bi se lahko kadar koli zgodilo, da bi po stendap nastopu v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, na stopnicah našli crknjenega osla! To se mi zdi res povsem nemogoča in butasta ideja, res.

Andrej Grilc in Glorjana Veber sta prijeten mlad pesniški parček, ki me je zaposloval zadnja dva dni. Za njiju sem montiral video projekt Pesnik v Parizu. Delovni maraš je potekal včeraj, v nedeljo, od enajstih dopoldan, do pol tretje ure zjutraj. Nastala je 20 minutna videopoezija.

Film sestavljajo poetični posnetki iz Pariza, kamor sta odšla Andrej in Glorjana nabirat pesniškega navdiha, njuna poezija ustvarjena tam in izbrana klasična glasba. Čez kadre, ki lahko trajajo tudi po minuto in več, smo navlekli pesmi v interpretaciji Lidije Sušnik in Matevža Müller, ki sta študenta AGRFT; torej prekleto dobro vesta, kako se streže taki stvari.

Montaža filma je z vsemi problemi vred,(ki jim kar ni hotelo biti konca, ampak tako pač potekajo te vrste stvari-računalnik je neumna kišta) potekala pri meni in na koncu je nastal lep izdelek, na katerega smo vsi toplo ponosni. Zelo lepi posnetki in zelo čutna poezija, oboje je name naredilo zelo dober vtis.

Film si lahko ogledate Cankarjevem domu na Video-literarnem večeru Mladinskega kluba Društva slovenskih pisateljev, v četrtek 17. janurja ob 19h.

Stendap na Ptuju, v Cantatne kafeju včeraj 10. januarja, je bil zanimiv iz več plati. Bil je morda moj najdaljši nastop do zdaj in je trajal več kot pol ure. Tekel je gladko, povsem sproščeno, uspel mi je lep dialog s publiko. To pa ne pomeni, da je bil odličen. V takem sproščenem ozračju te prehitro zanese, da namesto izbrane naštudirane vsebine, začneš vmešavati odvečno klobasanje, vodeni in neprepoznavni pa lahko ostanejo tudi panči.(kako zelo si želim za besedo punc oz. punchline najti primeren slovenski izraz pa imam občutek, da nobeden izraz ne opiše smešnega dela v zgradbi šale; udrca, dotolčka, zabitka, zadetka, poka…)
Poizkusiti sem želel tudi precej novega materiala in to je še povečalo moj greh pred publiko. Ker sem nov material vmešal med starega, sem si na planklistek (plonklistek-v nekaterih delih Slovenije) napisal vrstni red. Na ta listič sem se pretirano zanašal in tako sem moral ves čas očitno gledati na zvočnik, kjer je frajel od listka sedel. Tega nisem poskušal prekriti in sem se na ta račun celo šalil, ampak celo sam sebi sem se zdel amater.
Nekaj novega materiala bo z nekaj korekcijami v prihodnosti gotovo del moje rutine. Z snovjo samo pa sem se vrnil na svoj stendaperski začetek od samomorilnosti polžev, v zadnjem času, se vračam nazaj na politiko in družbenim temam.
Najbrž je po ponovletnem spancu počasi tudi, čas, da se zopet začnemo pogajati s klubi in si izboriti svojo pot do publike, ker je najtežji del igre, če si stendaperski samohodec in si moraš te stvari urejati sam.

Pred kratkim sem po obsodbi bivšega tržiškega župana Ruparja, prebral nekaj nasprotujočih si mnenj o svobodi govora.
Stendap je svoboda govora iz mesa in krvi.
Svoboda govora je prirojena in nikogar ne potrebujemo, da nam zakonsko dovoli, da smemo govoriti in kaj da smemo reči. Ker se človeka ne da ustaviti, da bi govoril. Da se ga zapreti in da se ga polomiti, da se ga iztožiti, za oparvičilo pa bo moral zopet odpreti usta. Če želite, da bodo ljudje molčali, jim boste morali odrezati jezike.
Do govora imamo prirojeno pravico, ker nam je v ustih pognal ličen jeziček, ki ni namenjen samo za lizanje in če ti govoriti nekdo dovoli, potem te je v bistvu omejil, ker za govor ne rabiš nikogaršnjega dovoljenja. Je del osnovnih človekovih lastnosti, te dela človeka; tako kot hoja, hranjenje, sex, izobraževanje, kakanje in lulanje.

Prvi trenutek po tem, ko ste prijokali na svet, ste z svojim jokom že uporabili svobodo govora in izrazili zahtevo po hrani, toplini in varstvu. Se bo nekoč našel kdo, ki bo dojenčku dovolil jokati le do neke mere, da ne bo s tem užalil osebja bolnišnice, ki bi zanj poskrbela v vsakem primeru, če tudi ne bi jokal? NE, jebemo, ker je vsak svoboden izrekati vse, kar mu dovoljuje njegova pamet. Kdor pa svoj ustni aparat zlorablja za širjenje laži o ljudeh, živalih in rastlinah okoli sebe pa bo tako ali tako staknil svojega rablja in ta rabelj ne more in ne sme biti država, ker le ta, kot mrtva institucija ni bila v ta boj na noben način vpletena in se nima pravice vmešavati v razmerja ljudi, ki so, tudi najbolj pokvarjeni, še vedno male ribe v primerjavi z kapitalci na vrhu piramide.

Amen.