Murch

V več slovenskih mestih potekajo 13. dnevi slovenske knjige. Lepa prireditev, v sebi nosi nekaj toplega, pristnega in prijetnega. Ogledal sem si tudi otvoritev. Otvoritev, kot otvoritev; prav za prav mi je vseeno ali odtvarjajo dneve slovenske knjige, ali novo bencinsko črpalko – vedno sledi par nagovorov in takoj zavohaš predstavnike države –torej te, ki so prišli zadevo uničit. Ves park Zvezda je smrdel po Vasku Simonitiju.
Občutki so taki, kot da bi se mesto spremenilo v antikvariat. Mesto diši po knjigah in ljudeh, ki jih literatura zanima, zaljubljen sem v to vzdušje.

V okviru tega projekta sem včeraj, v torek, prečepel na Letnem vrtu kluba slovenskih pisateljev, kjer je potekal knjižni bazar. Na žalost so ta projekt pripravili bolj z levo roko in ima bolj simbolični pomen, saj so pred ljudi postavili zelo malo knjig. Ker je ves dan deževalo, je bilo obiskovalcev malo. Edina izmenjava, je bil moja. Če ima kdo od blogovcev doma po pomoti kako knjigo, naj jo nemudoma odnese na letni vrt za opero. Odkril sem posrečenega slovenskega pesnika Borisa Gombača.
Veliko pa se dogaja tudi na Kongresnem trgu: program prireditev najdete tukaj.(Udeležba obvezna, mislim pizdi me, da morem to sploh napisat!!)

Že pred časom pa sem hotel napisat kaj o dveh knjigah, ki sem jih pred kratkem

Prva Svetlana Makarovič. Zaljubljen sem v njo, gotovo pa me nebi marala, niti če bi bil mačka. Knjižica Prekleti kadilci pa mi ni preveč všeč. Na začetku se en odstavek skoraj dobesedno ponovi. Všeč pa mi je njena jeza in gnev in cinizem, všeč mi je, da se upira in razmišlja po svoje – všeč mi je, da je tako zelo Svetlana Makarovič, da bolj nebi mogla bit.

Prebral sem tudi knjigo Tek za zmajem. Napisal jo je v ZDA živeči Afganistanskega pisatelj Khaled Hosseini. Kritiko o knjigi najdete tudi v Mladini. Strinjam se z njo. Knjiga se odlično bere, požreš jo. Zgodba lepa in romantična, polna literarnih slik o Afganistanu, posebej čustveno sem to doživljal, ker sem se nekoč potoval skozi Pakistan in Iran in sem si lažje predstavljal o čem govori.
Ampak potem zajebe. V nekem momentu zbluzi. Začne preveč pretiravat in jaz mu preprosto ne morem več verjet. In ko pisatelju več ne verjameš je konec. Razbil bi ga ko kanto, tako lepo knjigo je tako uničil s svojim pretiravanjem; pizda.