Štajersko nebo

14 07 2011

14.4.2011 me je poklicala kolerična šefica z novico, da se bo pričel knjižni sejem, na katerem bi moral skrbeti za privoz zjutraj in odvoz knjig ob večerih, ko se bo zaprlo prizorišče.

Dan pred tem sem bil verbalno napaden, moj ego pa smrtno ranjen, od neke druge kolegice, saj se zvečer nisem vrnil v službo, da bi raztegnil reklamni pano na festivalu, ki je potekal pod krilom založbe. Včasih bi panoje postavljal tudi ob 3. zjutraj, če bi mi samo namignili, da jim celo sama misel na to prija. Z leti življenje ni več postavljanje panojev, za kar ti potem nihče zares plača.

Ko je bilo treba ugotavljat krivca za nastalo situacijo, so vse ženske iz pisarne potegnile skupaj. Danes ti naslonim ramo, jutri jo boš pa ti meni pa imamo složen kolektiv. Kaj pa nam more tale ščinkavec iz skladišča.

Bil sem živčen, ko razjarjen pes mešanec na pol metrski verigi, ki se je še dodatno zavozljala.

Kolerični šefici sem sicer skušal pojasniti, da mi moja fleksibilnost prinese več in več odgovornosti, plača in ugodnosti pa seveda ostajajo iste. Robantila je, da nisem v poziciji, da bi si lahko izmišljeval.

Pa sem bil. Živčen in nervozen kot sem, v trenutku sprejemam odločitve. Napisal sem odpoved in jo čez dobre pol ure že položil na direktorjevo mizo.  Na založbi sem bil zaposlen kako leto, mogoče dve, delal sem 4 ure na dan, večinoma v skladišču, na festivalih, sejmih in podobno. Pošiljal sem Čufurje raus in Zataknjena v pomladi, na JAK (javna agencija za knjigo – partizansko mafija) in v NUK (narodno univerzitetna knjižnjica) sem vozil komisijske izvode novih knjig, 16 kosov v NUK, na JAK občasno samo po dve. 16 Problemov, Inžinirjev duše, 16 Vrvohodcev, Balkanskih vrvi, Anglov in Pisem očetu, … Stare knjige sem vozili na sejme, kjer smo jih prodajali za nizko ceno. Pičke, Dojke, Norišnice po 3 ali 5€, Kite ki se ne napihujejo, Meridiane,…
Knjige sem z belim službenim berlingom vozil tudi v knjigarno, ki je v centru pa na veleposlaništva, na literarne večere in podobno.

Veliko sem bil v avtu. Z mislimi pa sem bil drugje. Plaval sem kot tuna preden jo oblečejo v pločevinasto srajčko.

Čeprav sem imel ideje in voljo mi niso želeli ponuditi boljšega dela. Včasih so mi ponudili kako stvar, ki je bila slišati zanimiva, vendar sem kreativnost vlagal inštitut, ki sva ga gradila s kolegico.

Na dan, ko sem vrgel odpoved na mizo sem imel dovolj nadur in dopusta, da me že naslednji dan 15.4 ni bilo več v službo, zaposlen pa sem bil še do konca maja.

Odločil sem se, da mi bo z ostrim rezom in dvignjeno glavo uspelo delati stvari, ki jih želim.

Danes, komaj malo časa za tem (skupaj s punco, ki je novinarka) za Evropsko prestolnico kulture snemava ART/kreativne prispevke po najinem izboru. Sanjska služba. Nisem pretirano manj živčen, tudi najbližja sodelavka me napizdi brez razloga, pritiska name in blati moje delo, mi podtika odgovornosti in krati zasluge, me sili delati več, kot bi moral …
Kako zdržim? Ni problema, pač partnerka, partnerke to itak počnejo v vsakem primeru.

PORTRET UMETNIKA – JAKA MIHELIČ

PORTRET UMETNIKA: ALEŠ DEBELJAK

PIKNIK STAND-UP KOMIKOV

  • Share/Bookmark

Dejanja

Informacije o objavi



Komentiraj

Uporabite lahko naslednje tage : <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !