Beseda o duhu ognja

2 05 2012

30.4.2012

Sedim v pisarni ŽND (multimedijski sklop EPK). Nikogar ni tukaj, večeri so tukaj mirni. Moj del mize, za katero nastaja video del Evropske prestolnice kulture, je nametan s stvarmi in papirji. Skozi okno še vedno veje toplota iz ulice, ki jo je ves dan pražilo sonce.

Nalivam se z vodo. Svoje telo namreč želim očistiti svinjarije, oprati vsega kar tlačim vase in se pretvarjam, da je hrana. Izvajam sadno/vodno dijeto. Ne! Nobene ezoterike ni v tem, ali fasade duhovnosti, ki bi želela skriti bedo, ki je v človeku. To je čista higiena. Tako kot je občasno potrebno v luknjičasto centrifugo zabrisat gate, tako je treba občasno oprati sebe, da se čutila zopet izostrijo, da se pojavi vonj in okus, da imajo stvari več sebe. Teh par dni ne bom pil alkohola, kar bodo počitnice tudi za jetra.

Zadnje čase nisem pretirano nervozen, kar je precej zanimiv občutek. Ko sem se preselil v MB in bil zaradi vetra različnih življenjskih okoliščin pod močnimi pritiski, sem imel grozljiv občutek, da situaciji ne bom kos. Kateri situaciji in čemu, bi težko razložil. Preveč je bilo nožev, da bi lahko ugotovil katero rezilo je najbolj ostro.

Človek se vsega navadi – tako govori star rek in v tem reku leži globoka in gola resnica. Gola je, ker ne skriva povešenih organov in udov, zavitih v korzete želja in kompleksov. Resnica je gola, navada pa oblečena, saj vidimo naučene stvari in ne takih kot so v resnici. Rutina v tem času seveda ni “kul”. Sliši se dolgočasno, premalo dogajanja je v njej. Vendarle je kontrolirano okolje, ki ga poznamo in obvladamo, edino okolje v katerem človek zares zna funkcionirati, šele v okopu navade ima prostor delati odtrgane stvari, početi norosti, ki rodijo rdeče sadeže.

Zadnje čase sicer nisem pretirano nervozen, sem pa še vedno utrujen. Pogosto se zbujam zgodaj zjutraj, zvečer sem izčrpan. Za kulisami mojega duha se dogajajo procesi, nevidni, tihi, kot mlinska kolesa meljejo duha.

Spisek stvari, ki jih moram napraviti je dolg kot čas pod desno vlado.

30.4.2012 – kresni večer

Ležali smo v travi nad Mariborom, kjer so na mehkem in po travi dišečem hribu zakurili ogenj. Franci je prinašal pečeno meso, ob koči je špica treh količkov nosila kovan lonec z zelenjavnim golažem. Dim je dražil nos in nosil spomine na Ravne, vas nad Šoštanjem, kjer smo za prvi maj kurili kresove, streljali s karbidom, odraščali in kasneje ob tem tudi pili. Takrat še nismo poznali simbolike praznika. Govoriti o delavstvu, o delu kot vrednoti in delu kot obredu, je bilo govoriti o komunistih, torej o ljudeh, ki so se jih ljudje bali.

Maribor je bil iz hriba, kjer smo kresovali, videti kot polje luči in mlada razposejane družba je klepetala o praznih sproščenih stvareh. Umetniki, lepi ljudje srednjega razreda, dovolj breskrbni, da so mogli uživati prazen tek časa.  Nobenih pijanih krikov jeze ali ali hropenja nemočnega človeka, ki si pijan hoče izboriti zadoščenje in pozornost, niti opolzkosti ni bilo, čeprav je bila erotika v zraku. Bil je čist večer, poln zvezd.

Na dekici poleg mene je gospodična uživala v pogovoru, ki ga je prekinjal smeh. Izgledala sta lep, mlad in življenja poln par.

“Ja, vendar je on veliko bolj zaljubljen od nje.”

Tako mi je rekla in takoj zatem sem to tudi opazil, v gibih in gestah. Slika idile se je podrla. Ni zares zaljubljena vanj. Odhajala sva okoli pol enih, par v katerega sem želel verjeti je ostal. Igra je tekla naprej, brez da bi potrebovala gledalce. Kam jo je razvila topla noč prvega maja, ne vem. Mogoče pa je bilo nad Mariborom vendarle slišati ogenj v glasu.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Dejanja

Informacije o objavi



Komentiraj

Uporabite lahko naslednje tage : <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !