Murch

Po poletnem premoru se v Gromko na Metelkovo vrača stand-up komedija. Klub je vse od začetka drugega vala stand-up komedije nudil azil, kamor se je zatekla novo naseljena zvrst odrskega izražanja.

Zdaj seveda ni več tako, v Ljubljani je nekaj prostorov, ki ponujajo stand-up komedijo, odpirajo pa se vedno novi. Strah komikov je, da bi se Ljubljana zasitila in bi se ljudje naših šal prenajedli. Organizatorji pa ocenjujejo drugače. Ali je vse skupaj res pomanjkanje kordinacije, saj so nekateri deli Slovenije stendaparsko še skorajda deviški, bo pokazal čas. Je pa res, da je osvajanje novih krajev težje, kot pa pristavljanje lončka tam, kjer scena že obstaja. Vprašanje pa je, kako se bodo stvari razvijale dolgoročno. Sam zato nisem navdušenec nad vedno novimi prostori in vedno hitrejšemu tempu zaporednih tovrstnih dogodkov v Ljubljani.

No moje razmišljanje me je seveda pripeljalo nazaj v Gromko, z novo podobo, novim zelo širokim odrom. Za vse fane je večer smeha s Komikazami (lotili se vas bomo Perica, Tin in jaz) odlična priložnost, da si ogledate kako zgleda prenovljen klub Gromka. Stand-up večer s tradicijo – in ko rečem tradicijo ne gre za napihovanje Od leta 2007 dalje Gromka pomeni Gušt tako za komike, kot za publiko.

Čeprav imam v oktobru kar nekaj nastopov je Gromka, eden od teh, ki ga čakam z posebno slastjo. Se vidimo torej tam.

Vsake toliko časa me preseneti kaka nova glasbena skupina, ki kar z lepa pade na sceno in zasvoji svet. Tako sem bil povsem navdušen, ko sem prejšnji petek prvič slišal za skupino R.E.M. Radijski voditelj je povedal, da so fantje pred nekaj meseci izdali svojo prvo ploščo, zavrtel pa je komad Radio Free Europe. Na youtubu nisem mogel najti nobenega posnetka ameriške skupine, sem pa prepričan, da bodo s tako solidno glasbo kmalu postali znani in bo njihovo glasbo mogoče najti tudi tam.

Dolgolasi Stipe Michael z rahlo hrapavim glasom je baje prava paša za oči najstnic in radovednost me daje kako možak izgleda. Komaj čakam, da si kupim CD, še bol pa da posnamejo kak videospot

Članek sem napisal že pred dnevi in ga nisem objavil, ker se mi zdi preveč konfuzen. Še vedno se mi zdi preveč konfuzen in sploh se mi zdi, da nisem prav nič povedal. Brez veze.

Bil sem Zagrebu, kjer se je zgodil še drugi Panč festival letošnjega poletja.

Tvornica je baje tudi Slovencem precej poznana po koncertnem dogajanju. No, sicer še nisem slišal zanjo, je pa res da Zagreb zelo slabo poznam.

S Perico sva se na Hrvaško odpravila z vlakom. Med vožnjo sem se poizkušal zbrat in vadit. Čez čas sva se poglobila o pogovor od družini, tisti daljni širni družini, ki zajema dedke in pradedke in njihove zgodbice.

Tokrat je bilo na meji drugače, kot se pregovorno zgodi, nesramen in uraden je bil slovenski policaj, med tem ko je Hrvaški samo zamahnil z roko. Zanimivo kako na meji vedno znova dobim občutek, da mogoče pa vseeno imam s sabo kaj, česar nebi smel imeti. Živčno sem se pošalil, policaji pa šal seveda ne razumejo ampak jih jemljejo dobesedno. Preveril je najine dokumente, v svoj policijski mobitel kvasil neke cifre in nato odšel dlje.

Sponzor festivala Panč v Zagrebu The movie hotel je nam Slovencem namenil nekaj sob, kjer smo se za te tri dni nastanili. Sobo sem si delil s Perico in Tinom. Posebej zato, ker mi veza zadnje čase precej dobro kaže, sem se zapodil v enojno posteljo za vrati.

Prvi dan se je pričakovalo kakih tristo ljudi in bilo jih je petsto in naslednji dan še več in zadnji dan je bila Tvornica tako polna, da vanjo nebi spravil niti ene duše več.

Nastopil sem prvi dan in bil sem hudičevo živčen. Vsi smo bili nekam strašno trdi. Peđa je bil na odru pol ure in jaz sem med tem špranciral levo in desno in se jebeno živciral.

Javna vaja hrvaškega nastopa se je zgodila dva dni prej v SubSubu. Hrvaško govorim slabo in sem se moral precej natančno naučit svoj nastop. In vmes sem ugotovil, da ima hrvaščina kar nekaj besed, ki so mi nove. V SubSubu mi je kar šlo in tudi v Zagrebu ni bilo tako slabo, je pa res, da sem se v Zagrebu še bol koncentriral na to, da bi kolikor toliko dobro povedal in sem vmes pozabil na lepo spiflan nastop. Hrvaška publika je z veliko simpatijo sprejela slovenske komike, res pa je, da smo se za njih potrudili in prav vsi material prevedli v hrvaščino.

Težak život piščancev v baterijski reji. Najprej jim porežejo del kljuna, potem jih silijo, da morajo z njim veliko, veliko pojesti in se popolnoma zanemariti. O vitki športni postavi ni nikakršnega govora. Po tem jim okrutno vzamejo življenje. Potem pa njihova telesa nataknejo na kol v kebab štantu.

Zakaj govorim vse to? Niti sam ne vem, ampak naprej bom govoril o stand-upu.

Zgodil se je Panč ‘09, največji festival stand-up komedije v tem delu Evrope. Nastopilo je kar 3 X 6 komikov, kar skupaj znese skoraj 20. Za tiste, ki tega ne veste obrazložim, da se je festivalsko dogajanje odvrtelo na grajskem dvorišču Ljubljanskega gradu, točna tam, kjer je vojvoda Spanheimov preganjal mladoletne najstnice, vendar pa to ni tako pomemben podatek, saj se je to zgodilo pred 9 stoletji.

Prvi dan festivala so na gradu nastopili Saša Stare, Klemen Bučan – Bučko, Janez Usenik, Marina Orsag, Domagoj Pintarič in Gorenc Boštjan Pižama. Pridružil sem se delovni brigadi, ki je že nekaj ur pred festivalom pripravljala prostor, pred predstavo pa sem bil še eden od zloveščih tipov na vratih, ki so od ljudi zahtevali vstopnice. Na grad se je nakapalo okoli 900 ljudi, grajsko dvorišče se je napolnilo, kot da je semenj. Vsi so vedeli, da bodo na odru poleg Slovencev stali tudi tujci, dvakrat prijatelji Hrvati, v nedeljo pa še Novozelandec in Anglež. Ljudje so se seveda zabavali, nobenega dvoma ni o tem. Festival je festival.

Drugi dan je kazalo na dež. Meteorologi so baje sramežljivo priznali, da se bo najbrž zgodil ob kakih 10. ali 11. Plan je bil torej, da je predstava zunaj, na dvorišču in ne bosta dve predstavi v dvorani, ki sprejme okoli 300 ljudi. Ta večer so se pred publiko predstavili Mladen Pahović, Ana Marija Mitić, Tadej Toš, Pedja Bajović, Klemen Mauhler in Ivan Šarić.

Mladen Pahović

Okoli pol osme ure me pokliče Urška, da je na Jesenicah črno, kot na sodni dan in da bodo padale prekle. Okoli pol devetih zvečer je bilo jasno, da bodo pekle padale tudi v Ljubljani, posebej po tem, ko se je stemnilo kot v rogu in se je od nekod prikradel veter in začel krasti stole, ki smo jih komaj polovili mi, brigada, s svojimi poštenimi rokami.

Mnogo ljudi je bilo slabe volje, ker so morali počakati na drugo predstavo in jaz sem jih poizkušal pomirit stojivši pred vrati gradu in čakavši, da mi pokažejo karte.

Predstavi pa sta vseeno navdušili gledalce, ki jih je bilo skupaj okoli 600.

Zadnji dan nisem trgal kart, ampak nastopal, skupaj z Vidom Valičem, Ianom Stonom, Tinom Vodopivcem, Perico Jerkovićem in Alom Pitcherjem. Začel sem precej počasi, prepočasi. Ujel sem počasen ritem Vida, ki je nastopil pred menoj. Namesto, da bi pospešil, je publika sprejela mene, kar je najbrž dobro. Z nastopom sem delno zadovoljen. Izvajal sem pač material, ki sicer ni smešen je pa primeren za festivale. Ali kako že?

Včasih letim

Ian Stone

In… ja, nabralo se je 1300 ljudi, kar je bil neverjeten uspeh, ki smo ga bili vsi res iz srca veseli.

Po nastopu smo se dobili še v SubSub klubu, pojedli palačinke in spili pivo in bili zelo utrujeni.

Pančev mlajši brat, ki se bo zgodil v Zagrebu od 10. – 12. septembra in mu je ime prav tako Panč, (čudna familija) bo gotovo še en super dogodek. Vsi, ki boste takrat v Zagrebu na študijskem dopustu ,pridite nas pogledat.

In zdaj grem kakih 200 metrov daleč, kjer se dogaja Emonska promenada 2009 in po tem grem spat al kaj?

Začelo se je.

Včeraj, na prvi festivalski dan, se je po besedah Teškega nabralo okoli 900 ljudi. Četica komikov in njihovih bližnjih, ki se te dni trudmo za čim bolše vzdušje na gradu, je bila nad številom

No to je to, sam imel idejo kako bom napisal dolg članek o Panču. Očitno ga ne bo, ker sem preveč utrujen

Se vidmo danes, pri vhodu grajskega dvorišča, ko vam bom lastnoročno pregledal karto in jutri, ko me boste lahko gledali na odru.