Bela mrena na mesto Gogi

7 03 2011

16.01.2011

Moje okno pada na mesto Gogi.

Prebivalcem mojega mesta, se v dlakah ščetke za čiščenje avtomobila nikoli ne bodo zaredile uši.
Lopatica za kidanje okoli avtomobila je instrument simofničnega orkestra Šiška. Kidaj, da ti iz rok ne poženejo listi in kasneje mogočne veje. Kidaj, da da se ti prsti ne primrznejo na rit najlepše mestne dekline. Kidaj, v slonokoščenem cis-molu Šiške.

Ko zima zima bela pride k nam in poskuša vzeti Marka, takrat je čas za obredno čiščenje. Roke iz žepov, lopato iz kleti, klet iz izginjanja med bloki.

Avto nikoli ni dovolj čist. Ko bi prišlek v mesto Gogi, že zdavnaj sedel in čakal, da bo toplota popila zadnji sneg iz vetrobranske steklenice, da bo iz strehe štrbunknilo na tla ali na haubo, pred oči jeznega policista iz mesta Gogi. Takrat se meščanu svet šele odpre iz svojih tečajev. Ni dovolj lopata, potrebo je ščetkati. Nesojeni zmagovalci arheološke zlate piščali z luknjicami brundajo v ritmu ščetke svojega življenja.
Lopatati je potrebno vse. Avto, okoli avtomobila, cesto, okolico ceste, pločnik, drevo, mačko, ki se je slučajno izmuznila lastniku in ima na glavi snežinke. Goganec ne sme stopiti po snegu preden se pretopi v oltar svojega jeklenega templja. Goganec ve, da nima namesto nog sani. Obsedenost z lopato je čista, bela je, preden postane rjavkasta žlausa. Če z bogokletnega drevesa pade snežinka, jo je potrebno odstraniti. Če iz trepalnic pade pero, začarnaega vzglavnika, ga je potrebno z ščetko ali lopato položiti na krajpot. Med lopatanje se globoko diha, pozdravi mimoidočega, kihne.

Telo meščna mesta Gogi je ustvajeno za delo v X nevladni organizicaji, za posedanje ob reki, pitje vode z malo kličkov, limono in sladkorjem in kidanje snega. Telo meščana mesta Gogi je sposobno absorbirati vse kar ponuja sodoben čas, modo in miganje v ritmu bobna. Ustvarjeno je za preklinjanje provencialcev in za kidanje snega.

Moje okno meri na belo mesto, pod snegom kipečo mesto, ki ga je potrebno osvoboditi. Naša liberalnost je skrita pod debelo plastjo nebesna pudra.
Gledam mesto, lopato v rokah sinje dame, razposajenih bokov, ki bi jih bilo vredno zgrabiti in stisniti k sebi pod kapuco snega.
Sneg pa še kar misli, da sme zasuti avtomobile mesta G.

  • Share/Bookmark


Brezigarjeva pere umazano perilo v J.

1 03 2011

Tišina v studiu!
Kamera?
Teče!
Zvok?
Teče!
Gremo! 5. / 44566.

ZGARANA GOSPODINJA (Cita Galič): Zakaj ne obstaja naravno pralno sredstvo? Kemikalij sem sita že v službi, delam namreč v tovarni pralnih praškov. (Jé prašek – razočarano).

SREČEN DRUŽINSKI OČE (Jan Plestenjak): Dober detergent ne more biti poceni, z ženo vsak mesec zastaviva hišo, da bi kupila najboljše praške na trgu, pa se madeži od sperme še vedno vidijo na kožuščkih najinih plišastih psov.

BARBARA BREZIGAR (Barbara Brezigar): Kako se ravna z umazanimi stvarmi me je naučil prijatelj. (Na mizi ima sliko Janeza J. Zaigra tako, da nekako paše v kontekst)!

TATATATATRATARATATAAAAAAAA
ZNANSTVENIK (Klemen Mauhler): Novo revolucionarno odkritje! Modrosti vzhoda v vašem pralnem stroju.

MLADA LUŠTNA MAMICA (Vanja Stanojević):  (Se nasmehne) Že, eno leto uporabljam Sapos (se nasmehne), pa še vedno ne verjamem, da je res (se nasmehne, objame svoje luštne otroke, se nasmehne).

SLIKA ŠKATLE, KJER MIGETAJO BELE ZVEZDICE. POSNETEK INDIJCEV, KI Z ROGOVILO KLATIJO DREVO (Sapindus Mukorossi – seksi drevo).

MLADA LUŠTNA MAMICA (Vanja Stanojević): (Se nasmehne) Tako poceni, perilo pa je vedno tako sveže ( Se nasmehne, DETAJL: ustnice, SPLOŠNI PLAN: njena izbočena ritka v snežno belem kostimčku počiva na belem radiatorju. Mamica prede ko mačka, se nasmehne).

ZNANSTVENIK (Klemen Mauhler): Sapos, ker je le zares naravno, zares naravno.
————————————————————

Orešček Sapos prihaja iz Indije, zraste na drevesu z lepim latinskim imenom Sapindus Mukorossi, vržeš ga v platnen mošniček in skupaj s perilom pljuneš v pralni boben. Mošnjiček se občasno izgubi, takrat oreščke zaviješ v nogavico, ki nima para. Vedno se najdejo “osamljene” nogavice. Osamljenih nogavic ni, poznamo mi take prevetrene, premetene, neparne štrampluze, nobeden štunf jih ne razume in jim ni dovolj podoben. Najprej se jim zdi, da jim je partner na las podoben. Celo hvalijo se s tem, potem obrnejo ploščo, da jim je navznotraj povsem drugačen. Drugačne vsebine, drugačne praznine, drugačne votlosti, drugače se trga, drugače se para, drugače se pari, moti jih celo vonj, izgled, namen.

To so te samostojne, samostoječe nogavice, ki nikogar ne rabijo, pa vedarle na koncu dobijo copato. Če si nogavica, hodiš v timu.

Prvič opereš pri 30 / 40, potem z istimi lupinicami pri 30/40 in na koncu, tretjič, pri 60 ali 90 stopinjah. Iz oreščkov se izloča snov, ki mehča vodo. Perilo nima določenega vonja, niti se ne obnaša nič drugače, kot perilo oprano z pralnimi praški.

Škatla polna rjavih okroglih bobik stane revnih 7.56€ in jo ena (moška) oseba (z bolj malo garderobe) uporablja več kot leto dni. Če to ni najboljša ponudba na svetu… Naravno, poceni, poleg vsega pa še naravno.

Kadar perete belo perilo, ga v bobnu potresete s sodo bikarbono ali neko drugo naravno snovjo, ki baje obstaja. Če vam mož perilo, prte, zavese in podobne bele izdelke iz tkanin, ves čas poliva z vinom, se vprašajte kaj hudiča je vaš problem. Če ste z njim šele krajše časovno obdobje, madeže pobarvajte z belo tempara barvico in bodite tiho, čas izpraševanja še pride.

Oreščke najdete marsikje, tudi v največji hiši najboljšega soseda, na oddelku praškov, na polici za bio čistila.

Pred leti sem prebral članek v katerem se je Tomo Križnar smehljal svoji neumnosti, ko so mu mali Afričani razlagali, da za pranje perila ne rabi detergenta. Voda v Afriki je mehka, detergent se uporablja samo zato, ker je voda v Evropi trda. Kaj se niste tega učili v osnovni šoli?

(Murč) Ne.

Na vprašanje , ali umazanega perila ni bilo mogoče prati od znotraj, pa je Zalar (op. minister A. Zalar) odgovoril, da bi bilo to mogoče, če bi imeli nekoliko drugačno ureditev, če generalnega državnega tožilca ne bi predlagala vlada in potrdil parlament.

  • Share/Bookmark


Morilci v modrih jopcah

20 02 2011

Na poločniku ob Celovški je ležal moder listič priporočene pošte. Pobral sem ga in odnesel v poštni nabiralnik.

Da bi list vrgel v nabiralnik, sem moral odtisniti pločevinaste zaklopce, ki zapirajo odprtino nabiralnika. Rumene pasove pločevine na odprtino zatiska vzmet, ki skrbi, da se tesno prilegajo ohišju in da je odprtina ves čas zaprta. Listič sem skupaj s prsti potisnil v temo nabiralnika. Vzmet je popustila in prsti so zdrsnili v drobovje slovenske pošte. Začutil sem, da vzmet zobovje zaklopcev pritiska na moje prste. Zagozdili so se v nabiralnik.

Nepredmetno je, da je bila moja ujetost kratkotrajna. Bila je večna (ponižanje pretepene žene traja, modrice zbledijo, tako kot traja cvetenje češenj, čeprav so veje pozimi gole, tako kot ne more miniti modrina oči, belina kosti, potacanost šolskih copat, … ).

Pomislil sem na vse, ki jim prstov ne uspe izvleči iz nabiralnika. Na staro gospo, ki živi v zadnji hiši razvlečene gorenjske vasi. Na pomečkani roki ima zarjavel prstan, edini spomin svojega pokojnega moža, ki ga je nekoč ljubila. Ime ji je Micka in ima 87 let. Ročno napisano pismo želi poslati prvorojencu svojega edinorejenega, ki se je preselil v Ameriko, sedaj pa v Afganistanu sodeluje pri projektu Nafta za rano. Micka težko odvaja vodo, prsti ji zatekajo. Konec koncev pa je vse to zdaj vseeno, nikoli več jih ni mogla izveleči iz nabiralnika, ko je vanj vrgla pismo.
Poštar jo bo našel spomladi 2011, ko bo skopnel sneg in bodo poti postale prevozne. V svojo aktovko bo pobral kosti, iz nabiralnika stresel prste, umetni kolk pa nesel v reciklažo. Prstan pa bo, baraba modra, na svojem poštarskem mopedu odpeljal punci.

Na poti po kateri hodim “v šiht”  večkrat srečam slepega moškega. Na njem je nekaj tako lepega, da si zaželim biti slep. S palico gledati okoli sebe, z belo črto privezati svet nase. S palico otipati moder listek priporočene pošte, s palico odriniti zaklopce nabiralnika in penetrirati v njegovo toplo notranjost.

Če bi bila Micka slepa, bi bila še vedno tako zelo, zelo ži …

  • Share/Bookmark


Jeziki

14 02 2011

Na kojem jeziku govori bog?

…  in potem najdem kolo in na Šuštarskem mostu netko svira šansone u francoskem jeziku. I to me za momenat zalijepi na most. Postanem svetopisemski Job, glavo položim na ruke. Fluids of my body are shaking in the rhythm of the song. Iz mene hlapi alkohol. Savršeno saturday sreddnevje.

Najbrž izgledam kot kak jazbečar, ki čaka, da ga nekdo poboža po glavi. Ampak ne bi dovolil, imel sem frišno oprane lase.

Nekaj ur pred tem, sem na tubi poiskal vse tri posnetke benda Senca tvoj’ga psa. V mojem jeziku Brane Završan zelo dobro posnema velikega belgijskega šansonarja Jacquesa Brela. Zakaj ubili so Jaurèsa. In so ga ubili, prasci.

YouTube slika preogleda

Jean Léon Jaurès je bil vodja francoskih socialistov. Leta 1914 je bil ubit od mladega francoskega nacionalista Raoula Villaina, ki je nasprotoval njegovi pacifistični drži. Včasih je dovolj jezik pištole, da te zapišejo v enciklopedijo.

Šansonjer Jacques Brel je umrl od pljučnega raka. Najbrž zato, ker je večino pesmi pel v francoskem, namesto v flamskem jeziku. Vemo, da se francoščina govori bolj iz pljuč in pljuča se pri tem seveda nenormalno obrabljajo in dobiš raka in … jebemo.
Čeprav je kar nekaj njegovih pesmi kabaretskih poskočnic, se z mano najbolje zlepijo žalostne pesmi in žalostne ženske. Pri tem se lahko prepleteta dva tuja jezika – zgolj formalnost.

Zatopil sem se v izbor pesmi Svetlane Makarovič, ki je bila napisana za tuji trg. Svetlanine balade v slovenščini, nemščini in angleščini.

Slovensko:

Uspavanka
Zakaj pa ne spiš?
Zakaj pa ne spiš?
Mogoče se hudega
vetra bojiš?
Ne boj se,
ne boj se,
saj veter samo
prepeva, kako bo,
ko nas več ne bo,
ko bo kotrljal
naše votle kosti
čez gole in gluhe
in prazne ravni,
odprl ti bo prsi,
srce izsušil,
v daljave razpihal
vse to, kar si bil -
ne more dočakati, veš,
pa rohni,
pa oknice stresa,
za vrati preži,
le smrt kliče v hišo,
nič drugega ni
ne boj se,
ne boj se,
kar mirno zaspi.
(S. Makarovič)

Μερικές φορές είναι απαραίτητο να μιλάμε ξένες γλώσσες. Μερικές φορές είναι απλά μια ξένη ημέρα.


  • Share/Bookmark


Boben glasu

6 02 2011

Le izgovorjena beseda lahko opiše tišino.

…, ker nismo rojeni v poslušanje.

Ušesa so školjke breskovih barv, stražarji železnega uma (govorimo).

Ne moremo slišati peska, ki v mlačni vodi riše kontinente, zato govorimo.

Med dvema govorečima grmoma je zazevala tema in želeli smo povedati, da je tam.

Ne želiš slišati pomena besed. Slišiš jih, pa jim ne verjameš. Teža pozabljenih besed se je zato nekega dne sesula iz silosa za shranjevanje imen stvari, pojmov, ljudi in razmerij; še več, iz silosa so padale besede, izumljene, da bi opisovale človeško aktivnost, norost in zmagoslavje. Človek, pod padajočimi besedami se opoteka, kleca s korakom nevere. Če je človek pod padajočo nevihto besed pesnik, ki ustvarja ritem zvočnega sveta, zna splezati iz kupa pod sabo in še naprej ne-verjeti.

Muhammad Hosni Sayyid Mubarak ne sliši svojega ljudstva. Starši ne slišijo svojih otrok, otroci ne slišijo svojega otroštva. Vrti se uho, ki je zrcalo zunanjosti. Poslušanje zahteva akcijo, dve kovinski roki, bronasto žlico za strganje luščine sveta, ki se je skuhal v medenini današnjega časa. Muhammad Hosni Sayyid Mubarak posluša navodila Bele hiše, ki nočejo, da suha puščava postane dom odločitve. Zakaj ne govoriš med valovi jezera Čad, zakaj je tvoja podoba podoba mrtveca?

Slišiš.

  • Share/Bookmark