1. 800. 000.000 otokov

30 01 2011

Otok je metafora za ljubljenje. Otrok je sadež otoka. Sadeži so naravni produkt okolja …

“Ni nobene druge osebe na svetu, ki bi ji dovolil, da dela s tabo take stvari kot otok,” pove Jure potem, ko ga prosim, da mi opiše kakšni so občutki. “Ustvari se neka nora, grozljiva vez, ki ti je ne morem razložiti, preprosto, za otoka si pripravljen storiti vse.., VSE, ni stvari, ki je ne bi naredil za otoka. Tam je, nemočen, samo ker je tam, dobi vse kar mu lahko dam.”

Proizvajalci mleka v prahu kot nadomestek materinega mleka že več desetletij neizprosno in sistematično širijo svoj produkt po vseh celinah utrujenega sveta. Ko sem brskal po spletu, sem našel članek, ki med drugim omenja reklamo, ki so jo v belgijski koloniji Kongo vrteli po radiu leta 1950:

The child is going to die
Because the mother’s breast has given out
Mama o Mama the child cries
If you want your child to get well
Give it KLIM milk

“Za otoka si pripravljen storiti vse…, VSE, ni stvari, ki je ne bi naredil za otoka.” (Jure)

Pretrgati najlepšo vez med dvema življenjema in ga nadomestiti z industrijsko proizvedenim mlekom je kot bi ptiču populili perje in mu namesto peres na krila prilepili proge iz 80 g/m2 pisarniškega papirja in ga nato prepričevali, da je to odličen nadomestek za peresa in da naj z mogočnimi zamahi poleti v zarjo poletnega večera.

Z Ano se voziva iz Koroške proti Ljubljani. Vmes začne padati debel, neobrit sneg, ki skozi tunel avtomobilskih luči plava proti nama in daje občutek, da so, tam nekje čez, nebesa. Ana je prvič pustila svojo nekaj mesecev staro Laro ves dan z očetom, skrbelo jo je. Večkrat ga je poklicala.

“Bla sem tolk trmasta, blo mi je grozljiv, da bi morala otroka nahrant iz steklenice, ko pa mu lohk ponudm svež nehomogeniziran in nepasteriziran mlek. Šele po dveh dneh nama je uspel.” Predstavljal sem si boj, ko ob tebi joče otrok, ki potrebuje hrano, pa si je ne zna vzeti.

Mama o Mama the child cries
If you want your child to get well
Give it KLIM milk

Proizvajalci nadomestka materinega mleka poudarjajo, da dojenje vpliva na lepoto prsi, ženske priklene na dom.  Umetno krmljenje otroka skušajo prikazati kot snobovsko, rasno in družbeno pogojeno in trkajo staršem na najslabše zaklenjena vrata – strahhhhh, da bo otok, ki se doji, laaačeeen.

“Za otoka si pripravljen storiti vse … VSE.” (Jure)

Če vpišemo na googlov iskalnik besedo otrok, najdemo na 4. mestu brezplačno otroško animirani igrico, ki jo prijazno ponuja znana slovenska farmacevtska družba. “Zdravo, bi se rad igral?”, te na začetku vpraša njihova kača.

Na svetu živi skoraj sedem milijard ljudi. Star sem 30 let in do sedaj nisem opazil nikakršne želje po tem, da bi se fotokopiral. Sem optimist in menim, da se bo med milijardo osemsto tisoč otroci nekoč našel nekdo in me naposled vrgel iz bajte.

  • Share/Bookmark


triindvajset…a smrt

23 01 2011

21, 22, Testna točka

Na mizi sta dve pesniški zbirki Jesiha, na kupu ob črni vreči mobilnega operaterje še ena od A. Novaka. Na glas sem prebral celo zbirko Vinka Möderndorferja Temno modro kot september.
Rad bi zgrabil vse te materofe in jih natlačil vase, nagačil bi se s pomeni, naj me listajo, naj me nesejo na plečih poezije.

Marsikaj sva govorila
Največ o življenju
ki mine
kot zgodnji septembrski
sadeži (Möderndorfer)

Prenehal sem se ubadati z bezljanjem ljudi okrog sebe. Teku zlomljenega lera. Klanec je vedno mamljiva utopija. Samostojen sem, bi lahko rekli spremembi.

21, 22 – brez pojasnila.

Počutim se praznega. Besede Möderndorferja iščejo kanale na katerih je še kaj prostora za krpanje praznega človeka. Ko mi je Johnny Cash postal premehak in so ga zamenjali Pink Floyd, je pesek v meni napolnil spodnjo posodico kuhanega jajca.

Pojasnujem reference predlagatelja in avtorja ter posameznikov, dostopnost, tehtnost vsebinske obrazložitve in utemeljitve projekta. Pojasnjujem in pesek pada v steklenega uradnika.

Koliko peska mojega življenja bo še napolnilo obrazce, da bom nekega dne lahko živel ustvarjalnost, živel, brez da bi se napisal v obrazec?
Koliko časa bom ponavaljal 21, 22 ne da bi vedel katero število mi prinese varnost? Razdalja med mano in nekom, ki ve edinole, da sta med najinimi življenji samo dve sekundi, ki jih pomedra čevelj življenja ali nepomendra triindvajseta smrt.

Potem nekaj časa negiben na boku in z dlanjo na licu
poslušati kako škreblja
IN nenazadnje
sanjati temno modro kot september
in si želeti
da bi poletje še kar trajalo (Möderndorfer)

  • Share/Bookmark


Calystegia sepium, cadillac med slaki

14 01 2011

Gledal sem oddajo Pogledi Slovenije, ki jo vodi Uroš Slak, latinsko Calystegia sepium. Ko so po končanem soočanju v studiu ugasnile luči, je Calystegia sepium pobral svoje papirje, ki jih je imel razmetane na desnem pultu. Gostje so medtem, kot temne silhuete moči, vstajali iz svojih stolov. Nobenega prijetnega kramljanja ni bilo med njimi. Vsi so bili poraženci, najhujši poraženci smo bili gledalci pred TV. Samo ON, Calystegia sepium je bil zmagovalec. Spraševal sem se, če jim bo na koncu ponudil roko. Bil je videti tako … ne najdem besede. Bil je pač heroj, ki je z ošiljeno konico zadajal rane hudobnemu večglavemu zmaju.

Potem se je z deškim korakom pognal za svoje poklapane goste in jim vsem po vrsti stiskal roke. Bil je hladen, povesem neoseben. Iskal sem trenutek, ko bo iz njega pogledal mali človek, s katerim se lahko poistovetim (da bo Radičevo udaril po riti in rekel: “Pa kje si mi Darja, še vedno zavijaš tako po gorenjsko!”).

Nič. Vsakemu je hladno šepnil, najbrž zahvalo. Gledal sem Calystegio in razmišljal o prispevkih med oddajo, kot svetlečem upanju raziskovalnega novinarstva in čakal, da bo Slak roko ponudil celo Mateji Duhovnik. Za Duhovnikovo so v prispevku dokazali, da je tako pokvarjena, da sem drhtel, ko se je je heroj Calystegia, dotaknil z golo roko, brez da bi si jo takoj potem spral z nitro razredčilom. Mogoče je zato, takoj po rokovanju za hrbti poteptanega sovraga, odvihral iz studia.

Pred tem pa so padali dokazali in dokaze so potem skušali zakrpati s šivom laži, ki je bil tako gost, da bi z njim lahko (kot umetniško inštalacijo, v poletnih mesecih, ko pridejo turisti) pokrili vse slovenske avtoceste.

Duhovnikova, ki je vedno videti močna in vsemogočna, je bila v drugi polovici soočanja videti spet dekliško zardela. Nekaj lepega je bilo v njej potem, ko je Calystegia strl železo z njenega obraza. Oči so bile videti begave, celo orošene. Če bi bil tam, bi jo objel in povabil v svojo toplo posteljo, da ji odleže.

Postala je tako ljubka. Predstavljal sem si, kako odhaja z RTVja, vsi, ki so bili obtoženi manjših grehov, so previdno držali varnostne razdalje. Gledali so se z očmi, kdor je brez greha naj prvi vrže kamen, v njo – ljubečo mati Darsa. Ta punčka orošenih uči ne bi mogla zaobiti dobrobiti te družbe, gotovo je pravična, zakonov se drži kot pijanec plota. Taka punčka, tak cvet. Najbrž niti lastne plače ne porabi, brez da bi vsaj polovico razdala revežem, gotovo je sama revna, revna in joka.
Med vožnjo v svojem oguljenem Cliotu, joka doma, v svojem vlažnem kletnem najemniškem stanovanju, ki ga je gradil SCT in zajebal napeljavo. Joka, ko v omaro pospravljala plašč, ki ji ga je posebej za to priložnost sposodila žena gospoda Zidarja (želela si ga je sposoditi od Hilde, pa je ta vso garderobo, razen tiste na jahti, odnesla v zastavljalnico, da bi lahko poplačala uboge delavce).

Gleda oddajo in vse obtožbe proti njej. Nato pogleda v nebo, razširi roke pred gospodom, ki vse ve, vse vidi (pa bi na Darsovih razpisih vseeno padel) in izvije iz sebe: “Jaz pa sem želela samo, da bi bila srečna.”

  • Share/Bookmark


Antiqua

9 01 2011

Nedelja je v gatah. Počasna in pomečkana.

Ker sta petek in sobota pijana in minevata ponoči, podnevi pa imata podočnjake.

Z Glorjano sva ujela zadnji vlak, ki pelje proti JAKu (Javna agencija za knjigo), na vstopnici je pisalo sofinanciranje literarnih prireditev izvedenih v letu 2011 in vzpodbujanje bralne kulture.

Postavljanje družbeno angažiranih vprašanj skozi pesniško govorico (vezna nit predstave bo družbeno kritičen in družbeno odgovoren pesniški izraz), je zaradi gospodarske krize, ki zahteva nove formule posameznikovega in družbenega angažiranja, aktualno.

Na Finskem izdelujejo tanke, na Švedskem stoji tovarna orožja. Jukka Pekka je najprej za trenutek tiho.
Poznam mencanje, ki ga vidim v Jukki. Ko sem v tujini, postanem Slovenec, previdno zagovarjam vse, kar bi doma preklinjal. Če bi te v tujini nekdo povprašal o sodstvu, bi s tiho zadržanostjo pripomnil, da je sodnih zaostankov vedno manj.
Videti je, da Jukko Pekka ta dvoličnost njegove države bega. Govoriva o Laponcih, o njihovem načinu življenja. Prizna, da o njih ne ve veliko.
Če bo našel primerno delo, bo ostal tukaj. Rad ima Ljubljano. Pleše in me spodbuja k veseljačenju. Gube, ki jih je narisal petek, so pretežke, da bi jih lahko polikal rum, ki ga pijem.

Dva tedna dopusta, ki se je prevalil v drugo polovico, bosta natlačena z velikimi in malimi dogodki. Razpisi, montaža filma, Trubarjeva hiša literature, stvar, ki mi res dviga kocine in vzburja ugodje, je izdelava snemalnega ogrodja za kamero, ki sem jo kupil decembra. Danes se mimo Moravč odpeljem v Ravne pri Šoštanju, spim v Mariboru, jutri grem na Ptuj.

Na hrastih se je obdržalo nekaj suhega listja. Slišal sem vražo, ki je bila povezana s tem, pa sem jo pozabil. Mislim, da mi jo je nekoč povedala stara mama, zato diši po starem, po stari podeželski mističnosti. Suha mistika rjavega hrastovega listja posušena binglja na drevesu, tudi ko ostali listavci že zdavnaj izgubijo svoje perje.

Razmišljam o sociali, krizi vrednot. Povezano je s projekti, ki se jih lotevam. Najbrž je povezano z realnostjo. Nihče ne more spregledati mrzlega lica ovdovele sedanjosti, ki ne ponuja nobenih odgovorov glede jutri. Še vedno bomo tu z željo, da bi bilo življenje vseh ljudi enako vredno. Roke tistih, ki držijo tehtnice, se kot suho hrastovo listje, majajo v vetru, koščene, posušene do kosti.

Antiqua non facile mutantur nisi in peius.
YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark


Žur do jutranjih kur

2 01 2011

Na moji mizi je fen za sušenje las. Ne vem kdo ga je prinesel sem.

Smehomat je včeraj (30.12.2010) gostil komike, kulturnike, umetnike, menedžerje, fotografe, Hinglish klub, ljubeče može in žene in njihove priležnice, evnuhe, sužnje, polže, …

(A party is a gathering of people who have been invited by a host for the purposes of socializing, conversation, or recreation. A party will typically feature food and beverages, and often music and dancing as well.)

Če jih namočiš v vino, dobijo prsti brado.

Plesali smo v dveh sobah. Jedli testeninske nadeve, igrali kitaro.

Ali je razglašena kitara instrument?
Je prah na instrumentu glasba?

Doktor Krajnik in magister Tavčar sta preučevala star uparjalnik. Množica je izza možatih ploskih brkov, z začudenjem spremljala ujemanje nastajajočega filma in elektronske glasbe. Glasba je udarjala v speča ušesa ljudi, ki niso spali.

Skrtačen cilinder položiš nazaj v škatlo. Ljudi med boke, nad čevlje, v ritem. Na stolih so, kadar je postelja že zasedena.

Poziranje briše pozabo iz elektronskega tihožitja. Najbolj neumni so včasih dovolj drzni, da so še bolj neumni. Kašelj. Odhajanje. Tišina, ki se na kraju vleče med praznimi pločevinkami.

Ostane vprašanje: Dominik, kje je preostanek piva? Odgovora ne želite slišati.

Dame gospodje, poglejte na žur skozi oko Klavdije Žitnik:

  • Share/Bookmark